Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik Gospodovega razglašenja
Na praznik Gospodovega razglašenja Cerkev nadaljuje z zrenjem in obhajanjem skrivnosti
rojstva našega zveličarja Jezusa. Današnji praznik pa posebej poudari obči pomen in
namen tega rojstva. S tem, ko je Božji Sin v Marijinem telesu postal človek, ni prišel
samo za Izraelsko ljudstvo, ki ga predstavljajo betlehemski pastirji, ampak za vse
človeštvo, ki pa ga predstavljajo trije Modri. Cerkev nas danes vabi, da razmišljamo
o Modrih, njihovi poti iskanja Mesije (prim. Mt 2,1-12) ter ob tem molimo. V evangeliju
je zapisano, da so Modri, potem ko so z Vzhoda prišli v Jeruzalem spraševali: »Kje
je judovski kralj, ki se je rodil? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda
na Vzhodu in smo se mu prišli poklonit« (Mt 2,2). Kdo so torej bili Modri in kaj
je ta zvezda? Verjetno so bili modreci, ki so proučevali nebo, vendar ne za to, da
bi iz zvezd razbirali prihodnost in s tem morda kaj zaslužili. Bili so iskalci nečesa,
kar je več, iskalci resnične luči, ki je zmožna pokazati pravo življensko pot. Bili
so prepričani, da obstaja v stvarstvu nekaj, kar bi mu lahko rekli Božji 'podpis',
torej podpis, ki ga človek lahko in mora poskušati najti in razbrati. Morda je najboljši
način, da bolje spoznamo Modre ter njihovo željo pustiti se voditi Božjim znamenjem,
da se ustavimo in premislimo, kaj so oni najprej našli na tej njihovi poti v velikem
mestu Jeruzalem.
Najprej so srečali oblastnika Heroda, ki je zmogel v drugem
videti le tekmeca, ki se ga je treba znebiti. Če dobro pomislimo, se mu je tudi Bog
zdel tekmec, še več, zelo nevaren tekmec, ki hoče odzveti ljudem njihov vitalni prostor,
njihovo samostojnost, njihovo oblast. Bog je namreč takšen tekmec, ki zapoveduje ljudem,
po kateri poti naj bi v svojem življenju hodili in hkrati preprečuje, da bi delali
vse tisto, kar se jim zljubi. Zato je treba Boga očrniti in ljudi ponižati na nepomembne
figure, ki jih je mogoče z lahkoto premikati po veliki šahovnici oblastništva. Herod
je osebnost, do katerega nimamo nobene simpatije in ga takoj imamo za negativno zaradi
njegove brutalnosti. Pri tem se moramo vprašati, če ni tudi v nas kaj herodovskega?
Morda včasih tudi mi vidimo Boga kot neke vrste tekmeca? Morda smo tudi mi slepi za
njegova znamenja, gluhi za njegove besede, ker mislimo, da omejuje naše življenje
ter nam ne dovoljuje, da bi razpolagali s svojim življenjem tako, kot si želimo? Dragi
bratje in sestre, ko Boga vidimo na tak način, se čutimo nezadovoljne, ker se ne pustimo
voditi Njemu, ki je osnova vseh stvari. Iz našega razuma in našega srca moramo odstraniti
miselnost o rivalstvu, zamisel, da če pustimo Bogu prostor, bomo za nekaj prikrajšani.
Odpreti se moramo gotovosti, da je Bog vsemogočna ljubezen, ki nič ne vzame, ne grozi.
Nasprotno, je Edini, ki nam lahko ponudi življenje v polnosti ter da okušati resnično
veselje.
Če se ponovno vrnemo k zvezdi. Kakšne vrste zvezdo so videli Modri
in ji sledili? Nadaljevati moramo pri dejstvu, da so ti možje iskali Božje sledi.
Trudili so se prebrati Božji podpis v stvarstvu. Vedeli so, da »nebesa pripovedujejo
o Božji slavi« (Ps 19,2) ter bili prepričani, da lahko Boga zaslutimo v stvarstu.
Če bomo tudi mi imeli takšen pogled, bomo videli, da On, ki je ustvaril svet, On,
ki se je rodil v betlehemski votlini ter On, ki še vedno biva med nami po sveti evharistiji,
je isti živi Bog, ki nas nagovarja, nas ljubi ter nas želi pripeljati v večno življenje.