Poslanica svetega očeta Frančiška za obhajanje svetovnega dneva miru 1.
januarja 2014
1. V tej svoji prvi poslanici za svetovni dan miru bi rad
vsakomur, posameznikom in ljudstvom, zaželel življenje, polno veselja in upanja. V
srcu vsakega moškega in ženske je namreč želja po polnem življenju, vključno s tistim
neuničljivim hrepenenjem po bratstvu, ki nas žene k občestvu z drugimi in nas usposablja,
da v njih ne vidimo sovražnikov ali tekmecev, ampak brate in sestre, ki jih moramo
sprejemati in objemati.
Bratstvo je bistvena človeška razsežnost, saj smo odnosna
bitja. Živa zavest o naši odnosnosti nam pomaga, da na vsako osebo gledamo in jo obravnavamo
kot pravo sestro ali brata; brez bratstva je nemogoče graditi pravično družbo ter
trden in trajen mir. Ne smemo pozabiti, da se bratstva navadno najprej učimo v družini,
predvsem po zaslugi odgovornih in dopolnjujočih se vlog njenih članov, zlasti očeta
in matere. Družina je izvir vsakega bratstva in kot taka je temelj in prva pot do
miru, saj je poklicana, da širi svojo ljubezen v svet okoli sebe.
Stalno rastoče
število medsebojnih stikov in komunikacij v današnjem svetu nam pomaga, da se močneje
zavedamo edinosti in skupne usode narodov. V dinamiki zgodovine in različnosti etničnih
skupin, družb in kultur vidimo semena poklicanosti, da sestavljamo skupnost bratov
in sester, ki sprejemajo in skrbijo drug za drugega. Vendar je ta poklicanost še danes
pogosto zanikana in prezrta v svetu, ki je zaznamovan z »globalizacijo brezbrižnosti«,
ki nas dela počasi neodzivne za trpljenje drugih in zaprte vase. V mnogih delih sveta
se zdi, da ni konca težkim kršitvam temeljnih človekovih pravic, zlasti pravice do
življenja in pravice do verske svobode. Tragični pojav trgovanja s človeškimi bitji,
katerih življenjska usoda in obup ne pretrese brezvestnežev, je samo en vznemirljiv
primer tega. Poleg očitnih oboroženih spopadov potekajo manj vidne, a nič bolj krute
vojne, ki se bijejo v ekonomskih in finančnih sektorjih s sredstvi, ki prav tako uničujejo
življenja, družine in podjetja.
Globalizacija, kot je poudaril Benedikt XVI.,
nas dela sosede, ne dela pa nas brate (prim. Okrožnico Caritas in veritate (29.
junij 2009), 19: AAS 101 (2009), 654–655). Številni primeri neenakosti, revščine in
krivičnosti so znamenja ne le globokega pomanjkanja bratstva, temveč tudi odsotnost
kulture solidarnosti. Nove ideologije, ki jih zaznamujejo neobrzdan individualizem,
egocentričnost in materialistično porabništvo, slabijo družbene vezi in pospešujejo
tisto miselnost »odvečnosti«, ki vodi k zaničevanju in odpúščanju najšibkejših in
tistih, ki veljajo za »nekoristne«. Takó človeško sobivanje postaja čedalje bolj podobno
golemu do ut des [daj-damu], ki je hkrati pragmatičen in sebičen.
Istočasno
postaja jasno, da sodobni etični sistemi ne zmorejo ustvariti pristnih vezi bratstva,
ker bratstvo, ki ni povezano s skupnim Očetom kot svojim zadnjim temeljem, ne more
obstati (prim. FRANČIŠEK, okrožnica Lumen fidei (29. junij, 2013), 54: AAS
105 (2013), 591–592). Resnično bratstvo med ljudmi predpostavlja in zahteva presežno
očetovstvo. Če človeško bratstvo temelji na priznanju tega očetovstva, je trdno: vsaka
oseba postane »bližnji«, ki skrbi za druge.
»Kje je tvoj brat?« (1 Mz
4,9) 2. Da bomo polneje razumeli to človekovo poklicanost k bratstvu, da
bomo jasneje spoznali ovire, ki so na poti njegovega uresničevanja, in prepoznali
poti, da jih premagamo, je predvsem pomembno to, da se damo voditi poznavanju Božjega
načrta, ki je na odličen način predstavljen v Svetem pismu.
Po svetopisemskem
poročilu o stvarjenju vsi ljudje izhajajo iz istih staršev, Adama in Eve, para, ki
ga je Bog ustvaril po svoji podobi in podobnosti (prim. 1 Mz 1,26) in kateremu sta
se rodila Kajn in Abel. V zgodovini te prve družine vidimo izvore družbe in razvoj
odnosov med posamezniki in ljudstvi.
Abel je pastir, Kajn poljedelec. Njuna
globoka istovetnost in njuna poklicanost je biti brata, čeprav v različnosti
njune dejavnosti in kulture, njunega načina povezovanja z Bogom in stvarstvom. Kajnov
umor Abela tragično pričuje o njegovem korenitem zavračanju njune poklicanosti, da
sta brata. Njuna zgodba (prim. 1 Mz 4,1–16) razkriva težko nalogo, h kateri so poklicani
vsi ljudje, da živijo povezani in skrbijo drug za drugega. Kajn, ki ni bil zmožen
sprejeti Božje posebne ljubezni do Abela, ki mu je daroval najboljše od svoje črede
– »Gospod se je ozrl na Abela in njegovo daritev; na Kajna in njegovo daritev pa se
ni ozrl« (1 Mz 4,4–5) – je ubil Abela iz ljubosumja. Tako ni maral gledati Abela kot
brata, biti z njim v pravem odnosu, živeti v Božji navzočnosti in sprejeti svoje odgovornosti,
skrbeti za drugega in ga ščititi. S tem ko Bog vpraša: »Kje je tvoj brat?«, opozori
Kajna na njegovo odgovornost za to, kar je storil. On pa odgovori: »Ne vem. Sem mar
jaz varuh svojega brata?« (1 Mz 4,9). Nato nam Prva Mojzesova knjiga pove: »Kajn je
odšel izpred Gospodovega obličja« (4,16).
Potrebno se je vprašati, kaj so bili
dejanski razlogi, ki so pripeljali Kajna do tega, da je pretrgal vez bratstva in obenem
vez vzajemnosti in občestva, ki ga je povezovala z bratom Abelom. Bog sam obsodi in
graja Kajnov tajni dogovor z zlom: »Greh preži nate pri vratih« (1 Mz 4,7). Vendar
se Kajn noče odvrniti od zla in se odloči, da bo vzdignil »roko proti svojemu bratu
Abelu« (1 Mz 4,8), in tako zaničuje Božji načrt. Na ta način se izneveri svoji prvotni
poklicanosti biti Božji otrok in živeti v bratstvu.
Zgodba o Kajnu in Abelu
nas uči, da nosimo v sebi poklicanost k bratstvu, a tudi tragično zmožnost, da izdamo
to poklicanost. O tem pričajo naša vsakdanja dejanja sebičnosti, ki so korenina toliko
vojn in toliko krivic: veliko mož in žena umira ob bratih in sestrah, ki niso zmožni,
da bi sebe videli kot take, se pravi, kot ustvarjene za vzajemnost, za občestvo in
samorazdajanje.
»Vi vsi pa ste bratje« (Mt 23,8) 3. Sámo po
sebi se porodi vprašanje: Ali morejo možje in žene tega sveta kdaj v polnosti odgovoriti
na hrepenenje po bratstvu, ki ga je položil vanje Bog Oče? Jim bo kdaj uspelo samo
z lastno močjo premagati brezbrižnost, sebičnost in sovraštvo in sprejeti upravičene
razlike, značilne za brate in sestre?
S parafraziranjem njegovih besed lahko
takole povzamemo odgovor, ki nam ga daje Gospod Jezus: »Ker imate enega samega Očeta,
ki je Bog, ste vi vsi bratje in sestre« (prim. Mt 23,8–9). Temelj bratstva je v Božjem
očetovstvu. Ne govorimo o nekem splošnem očetovstvu, nedoločenem in zgodovinsko nedejavnem,
ampak o posebni in izredno konkretni osebni ljubezni Boga do slehernega človeka (prim.
Mt 6,25–30). To je torej očetovstvo, ki učinkovito rojeva bratstvo, ker Božja ljubezen,
ko jo enkrat sprejmemo, postane najsilovitejše sredstvo za preoblikovanje naših življenj
in povezav z drugimi, nas odpira solidarnosti in pristnemu deljenju z drugimi.
Na
poseben način se človeško bratstvo preraja v Jezusu Kristusu in po njem z njegovo
smrtjo in vstajenjem. Križ je dokončen temeljni »kraj« tistega bratstva, ki ga ljudje
nismo zmožni sami ustvariti. Jezus Kristus, ki je privzel človeško naravo, da bi jo
odrešil, in ljubil Očeta do smrti na križu (prim. Flp 2,8), je s svojim vstajenjem
napravil iz nas novo človeštvo, v polnem občestvu z Božjo voljo, z njegovim
načrtom, ki vključuje polno uresničenje naše poklicanosti k bratstvu.
Jezus
od začetka sprejema Očetov načrt in priznava njegovo prvenstvo nad vsem drugim. A
Kristus s svojo predanostjo do smrti iz ljubezni do Očeta postane dokončno in novo
počelo nas vseh; poklicani smo, da se v njem prepoznamo kot bratje in sestre,
kolikor smo otroci istega Očeta. On sam je Zaveza; v njegovi osebi smo spravljeni
z Bogom in med seboj kot bratje in sestre. Jezusova smrt na križu tudi končuje ločevanje
med ljudstvi, med ljudstvom zaveze in ljudstvom poganov, ki so bili dotlej brez upanja,
ker niso imeli deleža pri pogodbah Obljube. Kakor beremo v Pismu Efežanom, je Jezus
Kristus tisti, ki v sebi spravlja vse ljudi. On je mir, ker je naredil eno
ljudstvo iz dveh in podrl zid ločevanja, ki ju je delil, to je, sovraštvo med njima.
V sebi je ustvaril eno ljudstvo, enega novega človeka, eno novo človeštvo (prim. 2,14–16).
Vsi,
ki sprejmejo Kristusovo življenje in živijo v njem, priznavajo Boga za Očeta in se
mu popolnoma predajo in ga ljubijo nad vse. Spravljeni človek vidi v Bogu Očeta vseh,
kar ga spodbuja, da živi življenje bratstva, odprtega do vseh. V Kristusu je drugi
sprejet in ljubljen kot sin ali hči Boga, kot brat in sestra, ne kot tujec, še manj
kot tekmec ali celo sovražnik. V Božji družini, kjer so vsi sinovi ali hčere istega
Očeta, in ker so vcepljeni na Kristusa, sinovi in hčere v Sinu, ni »odstranljivih
življenj«. Vsi uživajo enako in neokrnjeno dostojanstvo. Vsi so Božji ljubljenci.
Vsi so bili odrešeni s krvjo Kristusa, ki je umrl na križu in vstal za vse. Zato nihče
ne more ostati brezbrižen do usode naših bratov in sester.
Bratstvo,
temelj in pot do miru 4. Če imamo to pred očmi, je lahko uvideti, da je
bratstvo temelj in pot do miru. Socialne okrožnice, ki so jih napisali moji
predhodniki, so lahko v tem pogledu zelo koristne. Dovolj bo opozoriti na opredelitvi
miru, ki ju najdemo v okrožnicah Populorum progressio Pavla VI. In Sollicitudo
rei socialis Janeza Pavla II. Iz prve se naučimo, da je celosten razvoj ljudstev
novo ime za mir (prim. PAVEL VI., okrožnica Populorum progressio (26. marec
1967), 87: AAS 59 (1967), 299). Iz druge pa ugotovimo, da je mir opus solidaritatis
(prim. JANEZ PAVEL II., okrožnica Sollicitudo rei socialis (30. december 1987),
39: AAS (1988), 566–568).
Pavel VI. je izjavil, da se morajo ne le posamezniki,
ampak tudi narodi srečevati v duhu bratstva. Pravi: »V tem medsebojnem razumevanju
in prijateljstvu, v tem svetem občestvu moramo tudi … sodelovati pri graditvi
skupne prihodnosti človeštva« (Okrožnica Populorum progressio (26. marec 1967)
43: AAS 59 (1967), 278–279). Na prvem mestu ta dolžnost zadeva tiste, ki so najbolj
privilegirani. Njihove obveznosti koreninijo v človeškem in nadnaravnem bratstvu in
se kažejo na tri načine: dolžnost solidarnosti, ki zahteva, da bogatejši narodi
pomagajo manj razvitim; dolžnost socialne pravičnosti, ki zahteva preureditev
odnosov med močnejšimi in šibkejšimi v smislu večje poštenosti, in dolžnost vesoljne
ljubezni, ki vključuje pospeševanje bolj humanega sveta za vse, sveta, v katerem
lahko vsakdo nekaj da in prejme, ne da bi napredek enega predstavljal oviro za razvoj
drugega (prim. prav tam, 44: AAS 59 (1967), 279).
Če torej mir pojmujemo kot
opus solidaritatis, zanesljivo uvidimo, da je bratstvo njegov glavni temelj.
Mir, je zatrdil Janez Pavel II., je nedeljiva dobrina. Je bodisi dobrina vseh, ali
pa ni dobrina nikogar. Resnično ga moremo doseči in uživati kot najvišjo kakovost
življenja in bolj človeški in vzdržljiv razvoj samo, če vse vodi solidarnost kot »trdna
in vztrajna odločenost, zavzemati se za skupno dobro« (Okrožnica Sollicitudo rei
socialis (20. december 1987), 38: AAS 80 (1980), 566). To pomeni, ne se dati voditi
»želji po dobičku« ali »žeji po oblasti«. Potrebna je volja »izgubiti se« zaradi drugih,
ne pa jih izkoriščati, in »služiti jim« namesto zatirati jih za svojo korist. »'Drugi'
– bodisi oseba, ljudstvo ali narod – [za nas ne sme biti] samo nekakšno orodje kot
delovna sila ali fizična moč, ki jo je mogoče poceni izkoriščati in jo zavreči, ko
ni več uporabna, temveč kot naš 'bližnji', 'pomočnik'« (prav tam, 38–39: AAS 80 (1988),
566–567).
Krščanska solidarnost predpostavlja, da svojega bližnjega ljubimo
ne le kot »človeško bitje z njegovimi pravicami in temeljno enakostjo z vsakim drugim,
ampak kot živo podobo Boga Očeta, odrešeno s krvjo Jezusa Kristusa in deležno trajnega
delovanja Svetega Duha« (prav tam, 40: AAS 80 (1988), 569), kot drugega brata ali
sestro. Kakor je zapisal Janez Pavel II.: »Na tej točki bo zavest skupnega očetovstva
Boga, bratstva vseh v Kristusu – 'otrok v Sinu' – in navzočnosti oživljajočega delovanja
Svetega Duha dalo našemu pogledu na svet novo merilo za njegovo razlago«, za
njegovo spreminjanje.
Bratstvo, prvi pogoj za boj proti revščini 5.
V svoji okrožnici Caritas in veritate je moj predhodnik spomnil svet, kako
je pomanjkanje bratstva med ljudstvi in ljudmi pomemben vzrok revščine (prim.
okrožnico Caritas in veritate (29. junij 2009), 19: AAS 101 (2009), 654–655).
V mnogih družbah doživljamo globoko revščino odnosov kot posledico pomanjkanja
trdnih družinskih in skupnostnih odnosov. Skrbijo nas različne vrste težav, porivanja
na rob, izločanja in različnih oblik patoloških odvisnosti, ki naraščajo pred našimi
očmi. Tovrstno revščino je mogoče premagati samo s ponovnim odkritjem in ovrednotenjem
bratskih odnosov sredi družin in skupnosti, z deljenjem radosti in žalosti,
težav in uspehov, ki so del človeškega življenja. Če vrh tega po eni strani vidimo
zmanjševanje absolutne revščine, pa po drugi strani ne moremo mimo spoznanja,
da obstaja resno naraščanje relativne revščine, se pravi, primerov neenakosti med
ljudmi in skupinami, ki živijo skupaj v posameznih pokrajinah ali v določenem zgodovinsko-kulturnem
kontekstu. V tem smislu je potrebna učinkovita politika, ki pospešuje načelo bratstva,
zagotavlja ljudem – ki so enaki po dostojanstvu in v temeljnih pravicah – dostop do
kapitala, uslug, izobraževanja, zdravstvene nege in tehnologije, tako da ima vsak
človek priložnost izražati in uresničevati svoj življenjski načrt in se more v polnosti
razvijati kot oseba. Vidimo tudi potrebo po politiki, ki more blažiti pretirano
neravnovesje med prihodki. Ne smemo pozabiti na nauk Cerkve o tako imenovanem socialnem
poroštvu, na podlagi katerega je sicer zakonito, kakor pravi sv. Tomaž Akvinski, in
celo nujno, »da imajo ljudje v lasti dobrine« (Summa theologial II-II, q. 66,
art. 2.), vendar morajo pri njihovi uporabi »gledati nanje tudi kot na skupne: v tem
pomenu namreč, da morejo koristiti ne le njemu, ampak tudi drugim« (Drugi vatikanski
cerkveni zbor, Pastoralna konstitucija o Cerkvi v sedanjem svetu Gaudium et spes,
69; prim. Leon XIII., okrožnica Rerum novarum (15. maj 1891), 19: AAS 23 (1890–1891)
651; Janez Pavel II., okrožnica Sollicitudo rei socialis (30. december 1987),
42: AAS 80 (1988), 573–574; Papeški svet za pravičnost in mir, Compendium
družbenega nauka Cerkve, 178).
Končno obstaja še ena oblika pospeševanja bratstva
– in tako premagovanja revščine –, ki mora biti temelj vseh drugih. To je nenavezanost
tistih, ki izberejo življenje treznega in bistvenega življenjskega sloga, tistih,
ki svoje bogastvo delijo z drugimi in morejo tako izkušati bratsko občestvo z drugimi.
To je temeljno, če hočemo hoditi za Jezusom Kristusom in biti zares kristjani. To
ni le stvar posvečenih osebe, ki napravijo zaobljubo uboštva, temveč tudi mnogih družin
in odgovornih državljanov, ki trdno verjamejo, da je njihov bratski odnos z bližnjimi
njihova najdragocenejša dobrina.
Ponovno odkritje bratstva v ekonomiji 6.
Hude finančne in ekonomske krize sedanjega časa – ki izvirajo iz čedalje večjega oddaljevanja
človeka od Boga in njegovega bližnjega, iz pohlepa po materialnih dobrinah na eni
strani in osiromašenja medosebnih in občestvenih odnosov na drugi – so pognale človeka
k iskanju zadovoljstva, sreče in varnosti v porabništvu in zaslužkarstvu onkraj vsakega
sorazmerja z načeli zdrave ekonomije. Leta 1979 je Janez Pavel II. opozoril na resnično
in opazno nevarnost, da človeku tedaj, ko veča svojo oblast nad materijo, ta oblast
lahko uide iz rok in postane njegova človečnost različno podrejena svetu, sam pa –
ne da bi to takoj opazil – predmet vsakršne manipulacije: z organiziranjem skupnega
življenja, s sistemom proizvodnje in pritiskom sredstev družbenega obveščanja« (Okrožnica
Redemptor hominis (4. marec 1979), 16: AAS 61 (1979), 290).
Nizanje
ekonomskih kriz bi moralo voditi k pravočasnemu ponovnemu premisleku o naših modelih
ekonomskega razvoja in spremembi življenjskega sloga. Današnja kriza, čeprav z resnimi
posledicami za človeška življenja, pa nam more ponuditi tudi rodovitno priložnost,
da znova odkrijemo kreposti razumnosti, zmernosti, pravičnosti in srčnosti. Te vrline
nam lahko pomagajo premagati težke trenutke in znova odkriti bratske vezi, ki nas
povezujejo med seboj, z globokim zaupanjem, da ljudje potrebujejo in zmorejo nekaj
večjega kot do skrajnosti povečevati svojo lastno korist. Te kreposti so zlasti potrebne
za graditev in ohranjanje družbe v skladu s človeškim dostojanstvom.
Bratstvo
preprečuje vojne 7. V preteklem letu so mnogi naši bratje in sestre še
vedno doživljali uničujočo izkušnjo vojne, ki je huda in globoka rana, ki je zadana
bratstvu. Mnogi spopadi se dogajajo sredi splošne brezbrižnosti. Vsem tistim, ki živijo
v deželah, kjer orožje vnaša zastraševanje in uničevanje, zagotavljam svojo osebno
bližino in bližino celotne Cerkve, katere poslanstvo je prinašati Kristusovo ljubezen
nemočnim žrtvam pozabljenih vojn z molitvijo za mir ter služenjem ranjencem, lačnim,
beguncem, razseljenim in tistim, ki živijo v strahu. Cerkev tudi poziva voditelje,
naj prisluhnejo kriku bolečine trpečih in končajo vse oblike sovražnosti, zlorab in
kršenja temeljnih človekovih pravic (prim. Papeški svet za pravičnost in mir, Kompendij
družbenega nauka Cerkve, 159).
Zato glasno pozivam vse tiste, ki sejejo
nasilje in smrt s silo orožja: v tistem, ki ga danes vidite samo kot sovražnika, po
katerem je treba udariti, odkrijte svojega brata ali sestro in zadržite roko! Odpovejte
se govorici orožja in se srečujte z drugimi v dialogu, odpuščanju in spravi, da boste
znova gradili pravičnost, zaupanje in upanje okoli sebe! »S tega stališča je jasno,
da so za ljudstva sveta oboroženi spopadi vselej premišljeno zanikanje mednarodne
sloge in ustvarjajo globoke delitve in hude rane, ki zahtevajo veliko let, da se ozdravijo.
Vojne so konkretna zavrnitev zasledovanja velikih ekonomskih in socialnih ciljev,
ki si jih je zastavila mednarodna skupnost« (Frančišek, Pismo predsedniku Putinu,
4. september 2013: L'Osservatore Romano, 6. september 2013, str. 1).
A
vse dotlej, dokler je v obtoku tolikšna količina orožja kot danes, se vedno lahko
najdejo pretveze za začenjanje sovražnosti. Zato se pridružujem pozivu svojih predhodnikov
za neširjenje orožja in razorožitev vseh strani, začenši z jedrsko in kemično razorožitvijo.
Ne
moremo pa mimo ugotovitve, da mednarodne pogodbe in narodni zakoni – čeprav so potrebni
in zelo zaželeni – sami ne zadoščajo, da bi človeštvo zavarovali pred tveganjem oboroženega
spopada. Potrebno je spreobrnjenje src, ki bo vsakomur omogočilo prepoznati v drugem
brata, za katerega mora skrbeti, z njim sodelovati in graditi izpolnjeno življenje
za vse. To je duh, ki navdihuje številne pobude civilne družbe, vključno z verskimi
organizacijami, za pospeševanje miru. Izražam svoje upanje, da bo vsakodnevna zavzetost
vseh še naprej rojevala sadove in pripomogla, da se bo v mednarodnem pravu učinkovito
uporabljala pravica do miru kot temeljna človekova pravica in predpogoj za vsako drugo
pravico.
Korupcija in organizirani zločin ogrožata bratstvo 8.
Obzorje bratstva vključuje tudi potrebo po osebni izpolnitvi slehernega človeka. Upravičenih
teženj ljudi, zlasti mladih, ne bi smeli onemogočati in žaliti, in ljudi ne bi smeli
oropati njihovega upanja, da jih bodo uresničili. Vendar upravičenih teženj ne smemo
mešati z zlorabo oblasti. Nasprotno, ljudje bi morali tekmovati med seboj v vzajemnem
spoštovanju (prim. Rim 12,10). V nesoglasjih, ki so tudi neizogiben del življenja,
ne bi smeli nikoli pozabiti, da smo bratje in sestre, in zato moramo učiti druge in
sebe, da na svojega bližnjega ne bomo gledali kot na sovražnika ali nasprotnika, ki
ga je treba odstraniti.
Bratstvo rojeva socialni mir, ker ustvarja ravnotežje
med svobodo in pravičnostjo, med osebno odgovornostjo in solidarnostjo, med tem, kar
je dobro posameznika, in tem, kar je skupno dobro. Zato mora politična skupnost ravnati
transparentno in odgovorno v prid vsemu temu. Državljani morajo čutiti, da jih javna
oblast predstavlja v spoštovanju njihove svobode. Vendar se med državljane in institucije
pogosto zabija klin spričo strankarskih interesov, ki maličijo ta odnos in pospešujejo
ustvarjanje trajnega ozračja spopada.
Pristen duh bratstva premaguje posameznikovo
sebičnost, ki je v nasprotju z zmožnostjo ljudi, da živijo v svobodi in soglasju med
seboj. Taka sebičnost se razvija socialno – bodisi v številnih oblikah danes tako
razširjene korupcije bodisi v oblikovanju kriminalnih organizacij, od majhnih skupin
do takih, ki so organizirane v svetovnem merilu. Te skupine rušijo zakonitost in pravičnost
ter napadajo sámo srce dostojanstva osebe. Te organizacije hudo žalijo Boga, sekajo
rane drugim in škodujejo stvarstvu, tem bolj, kadar imajo verski prizvok. Mislim tudi
na žalostno dramo zlorabe drog, ki žanje dobičke z zaničevanjem moralnih in civilnih
zakonov. Mislim na opustošenje naravnih virov in rastoče onesnaževanje in tragedijo
izkoriščanja dela. Mislim tudi na nedopustno trgovanje z denarjem in na finančne špekulacije,
ki se pogosto izkažejo tako grabežljive kot škodljive za celotne ekonomske in socialne
sisteme, ker porinejo milijone mož in žena v revščino. Mislim na prostitucijo, ki
vsak dan kosi nedolžne žrtve, zlasti mlade in jih oropa prihodnosti. Mislim na gnusobo
trgovine z ljudmi, na zločine in zlorabe mladoletnikov, grozo suženjstva, ki je še
prisotno v številnih delih sveta, in pogosto prezrto tragedijo migrantov, ki so dostikrat
žrtve sramotne in nezakonite manipulacije. Kot je zapisal Janez XXIII.: »Nič človeškega
ni na družbi, ki temelji na razmerjih moči. Ta nikakor ne spodbujajo, kot bi morala,
doseganje rasti in popolnosti ljudi, ampak se kažejo zatiralska in omejujoča njihovo
svobodo« (Okrožnica Pacem in tevris (11. april 1963), 17: AAS 55 (1963), 265).
Vendar človek more doživeti spreobrnjenje; nikdar ne sme obupati, da je zmožen spremeniti
svoje življenje. Želim, da je to sporočilo upanja in zaupanja za vse, tudi za tiste,
ki so zagrešili krute zločine, kajti Bog noče smrti grešnika, temveč da se spreobrne
in živi (prim. Ezk 18,23).
Ko v široki povezavi človekovih družbenih odnosov
gledamo na zločin in kazen, si ne moremo kaj, da ne bi pomislili na nečloveške razmere
v toliko zaporih, kjer so zaporniki pogosto ponižani na podčloveško raven, ko se krši
njihovo človeško dostojanstvo, in okrnjeni v svojem upanju in hrepenenju po rehabilitaciji.
Cerkev naredi veliko v teh okoljih, večinoma v tišini. Spodbujam in opogumljam vsakogar,
naj napravi še več, v upanju, da bodo prizadevanja toliko pogumnih mož in žena na
tem področju čedalje bolj podpirale, pravično in pošteno, tudi civilne oblasti.
Bratstvo
pomaga ohranjati in kultivirati naravo 9. Človeška družina je prejela od
Stvarnika skupen dar: naravo. Krščanski pogled na stvarstvo vključuje pozitivno sodbo
o upravičenosti posegov v naravo, če so le ti dobrohotni in so izvedeni odgovorno,
se pravi, s priznavanjem »slovnice«, ki je vpisana v naravo, in z modro uporabo virov
v dobrobit vseh, s spoštovanjem lepote, smiselnosti in uporabnosti vsakega živega
bitja in njegovega mesta v ekosistemu. Z eno besedo, narava nam je na voljo in poklicani
smo, da opravljamo odgovorno oskrbništvo nad njo. Vendar nas tolikokrat žene požrešnost
in objestnost gospodovanja, posedovanja, manipulacije in izkoriščanja; ne varujemo
narave in ne spoštujemo je ali ne vidimo v njej milostnega daru, za katerega moramo
skrbeti in jo postavljati v službo svojih bratov in sester, vključno s prihodnjimi
rodovi.
Na poseben način je poljedelski sektor prvenstveni proizvodni
sektor s ključno poklicanostjo obdelovanja in varovanja naravnih virov, da bi prehranjeval
človeštvo. V tem pogledu me nenehna sramota lakote v svetu nagiblje, da delim z vami
vprašanje: Kako uporabljamo zemeljske vire? Sodobne družbe bi morale razmišljati
o lestvici prioritet, h katerim je usmerjena proizvodnja. Resnično žgoča dolžnost
je, da zemeljske vire uporabljamo tako, da bi bili vsi rešeni lakote. Pobud in možnih
rešitev je veliko in niso omejene na povečanje proizvodnje. Dobro znano je, da sedanja
proizvodnja zadošča, in vendar milijoni ljudi še naprej trpijo lakoto in umirajo od
nje, in to je resnični škandal. Potrebno je torej, da najdemo načine, kako bi lahko
vsi bili deležni sadov zemlje, ne le zato, da bi se izognili vedno širšemu prepadu
med tistimi, ki imajo več, in tistimi, ki se morajo zadovoljiti z drobtinami, ampak
predvsem zato, ker je to vprašanje pravičnosti, enakosti in spoštovanja slehernega
človeškega bitja. V tem pogledu bi vas rad vse spomnil na tisto nujno vsesplošno
namembnost vseh dobrin, ki je eno glavnih načel družbenega nauka Cerkve. Spoštovanje
tega načela je bistveni pogoj za olajševanje učinkovitega in poštenega dostopa do
tistih temeljnih in poglavitnih dobrin, ki jih vsakdo potrebuje in do katerih ima
pravico.
Sklep 10. Bratstvo je potrebno odkrivati, ljubiti,
izkušati, razglašati in zanj pričevati. A samo ljubezen, podeljena kot dar od Boga,
nas usposablja, da sprejmemo in v polnosti izkušamo bratstvo. Potrebnega realizma,
ki je lasten politiki in ekonomiji, ne moremo skrčiti na golo tehnično znanje, ki
je brez idealov in ga ne zanima človekova presežna razsežnost. Kadar ta odprtost do
Boga manjka, je vsaka človeška dejavnost osiromašena in ljudje so ponižani na predmete,
ki jih je moč izkoriščati. Le kadar sta politika in ekonomija odprti za gibanje znotraj
širokega prostora, ki ga zagotavlja On, ki ljubi vsakega človeka, bosta dosegli ureditev,
ki temelji na pristnem duhu bratske ljubezni in postane učinkovito sredstvo celostnega
človekovega razvoja in miru. Mi kristjani verujemo, da smo v Cerkvi vsi udje enega
samega telesa, vsi potrebni drug drugemu, ker je vsakdo prejel milost po meri Kristusovega
daru za skupno dobro (prim. Ef 4,7.25; 1 Kor 12,7). Kristus je prišel na svet, da
nam prinese Božjo milost, to je, možnost, da smo deležni njegovega življenja. To ima
za posledico tkanje bratskih odnosov, zaznamovanih z vzajemnostjo, odpuščanjem in
popolnim samodarovanjem, v skladu s širino in globino Božje ljubezni, ki se ponuja
človeštvu v Njem, ki po svojem križu in vstajenju vse priteguje k sebi: »Novo zapoved
vam dam, da se ljubite med seboj; kakor sem vas jaz ljubil, tako se tudi vi ljubite
med seboj. Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste imeli ljubezen med
seboj« (Jn 13,34–35). To je vesela novica, ki zahteva od vsakega korak naprej, nenehno
vajo v življenju za druge, poslušanje trpljenja in upov drugih, tudi tistih najbolj
oddaljenih od mene, in hojo po zahtevni poti tiste ljubezni, ki se zna zastonjsko
dajati in trošiti v dobro vseh naših bratov in sester.
Kristus objema vse človeštvo
in noče, da bi se kdo izgubil. »Bog namreč svojega Sina ni poslal na svet, da bi svet
sodil, ampak da bi se svet po njem rešil« (Jn 3,17). To dela, ne da bi kogarkoli silil
ali primoral, da mu odpre vrata srca in uma. »Največji med vami naj bo kakor najmlajši
in predstojnik kakor strežnik« – pravi Jezus Kristus – »Jaz sem sredi med vami kakor
tisti, ki streže« (Lk 22,26–27). Vsaka dejavnost se mora zato odlikovati po drži služenja
ljudem, zlasti tistim najbolj oddaljenim in manj znanim. Služenje je duša tistega
bratstva, ki gradi mir.
Naj nam Marija, Jezusova Mati, pomaga razumeti in vsak
dan živeti bratstvo, ki izvira iz srca njenega Sina in prinaša mir vsakomur na tej
naši ljubljeni zemlji.