Papež Frančišek: V tej noči si podelimo evangeljsko veselje: Bog nas ljubi,
tako nas ljubi, da nam je dal svojega Sina za brata, za luč v naši temi
VATIKAN (sreda, 25. december 2013, RV) – »'Ljudstvo, ki je hodilo
v temi, je zagledalo veliko luč' (Iz 9,1). Ta Izaijeva prerokba nam ne neha
zbujati ganjenosti, še posebej, ko jo poslušamo pri bogoslužju božične noči.
In ne gre samo za nekaj čustvenega in sentimentalnega; gane nas, ker izreka globoko
resnico o tem, kar smo. Smo ljudstvo, ki potuje, okrog nas – in tudi v nas – pa je
tema in luč. In v tej noči se, medtem ko duh teme ovija svet, obnavlja dogodek, ki
nas vedno očara in preseneča: ljudstvo, ki potuje, vidi veliko luč. Luč, ki nas pripravi
do tega, da premislimo o tej skrivnosti: skrivnosti poti in videnja«. Tako
je papež začel z razlago skrivnosti svetega večera med polnočno sveto mašo, ki jo
je daroval v baziliki sv. Petra.
Potovanje Potovanje.Ta
beseda usmeri naše misli na potekanje zgodovine, na dolgo pot zgodovine zveličanja,
ki se začenja pri Abrahamu, našem očetu v veri, ki ga je Gospod nekega dne poklical,
naj odide iz svojega kraja, da bi šel proti deželi, ki mu jo bo on pokazal. Odtlej
smo verniki označeni kot ljudstvo, ki potuje proti obljubljeni deželi. Gospod vedno
spremlja to zgodovino! Vedno je zvest svoji pogodbi in svojim obljubam. »Bog je
luč in v njem ni nobene teme« (1 Jn 1,5). Na strani ljudstva pa se izmenjujejo
trenutki luči in teme, zvestobe in nezvestobe, pokorščine in upora; trenutki potujočega
ljudstva in trenutki blodečega ljudstva.
Tudi v naši osebni zgodovini se izmenjujejo
svetli in temni trenutki, svetlobe in sence. Če ljubimo Boga in brate, potujemo v
luči, če pa se naše srce zapre, če v nas prevladajo napuh, laž in iskanje lastnih
koristi, tedaj se spusti tema v nas in okrog nas. »Kdor pa sovraži svojega brata«,
piše apostol Janez, »je v temi, hodi v temi in ne ve, kam gre, ker je tema oslepila
njegove oči« (1 Jn 2,11). Potujoče ljudstvo je ljudstvo, ki roma in noče biti
blodeče ljudstvo.
Luč V tej noči pa kot pramen prejasne luči odmeva
apostolovo oznanilo: »Razodela se je Božja milost, ki prinaša zveličanje
vsem ljudem« (Tit 2,11).
Milost, ki se je razodela na svetu, je Jezus,
rojen iz Device Marije, pravi človek in pravi Bog. On je prišel v našo zgodovino,
z nami je delil pot. Prišel je, da nas osvobodi iz teme in nam da luč. V njem se je
razodela Očetova milost, usmiljenje, nežnost: Jezus je Ljubezen, ki je meso postala.
Ni samo neki učitelj modrosti, neki ideal, h kateremu naj bi težili in za katerega
vemo, da smo od njega neusmiljeno daleč, on je smisel življenja in zgodovine, ki je
med nami postavil svoj šotor.
Šotor Pastirji so prvi videli ta »šotor«,
prvi prejeli oznanilo o Jezusovem rojstvu. Bili so prvi, ker so bili med zadnjimi,
odrinjeni na rob. Bili so prvi, ker so bdeli v noči in stražili svoje črede. Pravilo
romarjev je, da bdijo. In oni so to počeli. Z njimi se ustavimo pred otrokom, ustavimo
se v molku. Z njimi se zahvalimo Gospodu, da nam je dal Jezusa in z njihovo naj se
dvigne iz globine srca tudi naša hvalnica njegovi zvestobi: »Slavimo te, Gospod
Bog Najvišji, ki si se ponižal za nas. Ti si neizmeren, pa si postal majhen; bogat
si, pa si postal ubog; si vsemogočen, pa si postal šibek«.
Evangeljsko
veselje V tej noči si podelimo evangeljsko veselje: Bog nas ljubi, tako
nas ljubi, da nam je dal svojega Sina za brata, za luč v naši temi. Gospod nam ponavlja:
»Ne bojte se!« (Lk 2,10), kakor so rekli angeli pastirjem. In tudi jaz vam ponavljam:
Ne bojte se! Naš Oče je potrpežljiv, ljubi nas, daje nam Jezusa, da nas bo vodil po
poti proti obljubljeni deželi. On je luč, ki razsvetljuje temo. On je usmiljenje.
Naš Oče vedno odpušča. On je naš mir. Amen.