Duhovne misli Benedikta XVI. za nedeljo Svete Družine
Na današnjo nedeljo, ki sledi prazniku Gospodovega rojstva, z veseljem obhajamo praznik
nazareške svete Družine. Božični čas je primeren kontekst za praznovanje v družini.
O tem pričajo mnoga izročila in običaji, posebno pa navada, da se vsi družinski člani
med temi prazniki zberejo skupaj, si voščijo in izmenjajo darila. Ob tem pa toliko
bolj pridejo do izraza stiske in bolečine, ki jih povzorča morebitna ranjenost v družini.
Jezus
se je hotel roditi in odraščati v človeški družini. Devica Marija je bila njegova
mati in Jožef je bil njegov krušni oče. Oba sta ga z neizmerno ljubeznijo vzgajala.
Jezusova družina resnično zasluži naziv 'sveta', saj so se v njej vsi zavzemali, da
bi izpolnjevali Božjo voljo, ki se je v Jezusovi čudoviti navzočnosti učlovečila.
Po eni strani je bila družina kot vse druge in je kot takšna zgled zakonske ljubezni,
sodelovanja, žrtvovanja, zaupanja v Božjo previdnost, zgled delavnosti in solidarnosti,
skratka vseh tistih vrednot, ki jih družina ohranja in razširja in tako na bistven
način oblikuje tkivo družbe. Istočasno pa je Družina iz Nazareta edinstvena in drugačna
od vseh drugih družin, zaradi svoje edinstvene poklicanosti, ki je povezana s poslanstvom
Božjega Sina. Ravno zaradi te edinstvenosti pa kaže vsaki družini, še posebej krščanskim
družinam, na obzorje Boga, na blago a hkrati zahtevno prvenstvo njegove volje, ki
usmerja pogled proti Nebesom, kamor smo namenjeni. Za vse to se zahvalimo Bogu, pa
tudi Devici Mariji in svetemu Jožefu, ki sta z veliko vero in razpoložljivostjo sodelovala
pri Gospodovem odrešenjskem načrtu (Angelus, 28. december 2008).
Odlomki na
začetku Matejevega in Lukovega evangelija usmerijo naš pogled na Jezusa, Marijo in
Jožefa z namenom, da lahko častimo skrivnost Boga, ki se je hotel roditi iz žene,
Svete Device in prišel na ta svet na vsem ljudem običajen način. Tako je posvetil
resničnost družine, jo napolnil z Božjo milostjo, ter ji v polnosti razodel njeno
poklicanost in poslanstvo. Drugi vatikanski koncil je posvetil družini veliko pozornost.
Zakonca sta po besedah koncila poklicana, da bi bila drug drugemu in otrokom priče
vere in Kristusove ljubezni (prim. C 35). Krščanska družina se tako udeležuje preroškega
poslanstva Cerkve, saj s svojim načinom življenja na glas oznanja kreposti Božjega
kraljestva in upanje na blaženo življenje (prim. C 35). Moj častitljivi predhodnik
Janez Pavel II. je večkrat vztrajno ponavljal, da je dobro osebe in človeške družbe
tesno povezano z 'dobrim zdravjem' družine (prim. CS 47). Zato si Cerkev prizadeva
obvarovati in uveljavljati 'po naravi dano dostojanstvo' in 'najvišjo sveto vrednoto'
zakona in družine (prim. CS 47).
Obrnimo se sedaj na Sveto Devico in jo prosimo
za dobro družine in za vse družine po vsem svetu (Angelus 30. december 2007).