Duhovne misli Benedikta XVI. za polnočno sveto mašo

Vedno znova se lepota tega evangelija dotakne našega srca – lepota, ki je sijaj resnice. Vedno znova nas gane dejstvo, da je Bog postal otrok, da bi ga mi lahko ljubili, da bi si ga upali ljubiti. In kot otrok se zaupljivo prepusti našim rokam. Bog nam takorekoč pravi: Vem, da te moj sijaj straši, da pred mojo veličino poskušaš potrditi samega sebe. Torej prihajam k tebi kot otrok, da bi me lahko sprejel in me ljubil.

Benedikt XVI. se je nato zaustavil ob dejstvu, da se za Marijo in Jožefa v Betlehemu ni našlo prenočišče in ob tem postavil vprašanje, ali bi se prostor zanju našel, če bi potrkala na moja vrata. Ali imamo prostor in čas za Boga? Bolj ko smo ljudje zmožni hitreje se premikati in bolj ko so učinkovita orodja, ki nam pomagajo prihraniti čas, manj časa imamo na razpolago. In stvari, ki zadevajo Boga, se nikoli ne zdijo nujne. Naš čas je že popolnoma zapolnjen. A če gremo še bolj v globino, za Boga ni prostora niti v naših mislih, v našem čutenju in hotenju. Želimo le tisto, česar se da dotakniti, srečo, ki se jo da izkusiti, uspeh naših osebnih načrtov. Zapolnjeni smo »s samimi seboj« in tako za Boga ne ostane nič več prostora. Zato pa nato ni prostora niti za druge, za otroke, za revne ali za tujce.

Spreobrnjenje, ki ga potrebujemo, mora resnično doseči globine našega odnosa z resničnostjo. Zato prosimo Gospoda, da bi postali čuječi do njegove navzočnosti; da bi slišali, kako tiho, a vztrajno trka na vrata našega bitja in našega hotenja; da bi v svoji notranjosti ustvarili prostor zanj; in da bi ga prepoznali v tistih, preko katerih se obrača na nas: v otrocih, trpečih, zapuščenih, odrinjenih na rob in najbolj ubogih tega sveta.

Bog je čista luč, sijaj resnice in ljubezni. On je dober. Je resnično dobro, dobro v pravem smislu besede. Angeli, ki ga obkrožajo, nam s svojo hvalnico tako preprosto posredujejo veselje, ki jih napolnjuje zaradi Božje slave. To veselje se želi dotakniti tudi nas, kajti »obstaja resnica, obstaja čista dobrota, obstaja čista luč«. Z Božjo slavo na višavah pa je povezan tudi mir ljudem na zemlji. Kjer se Boga ne slavi, kjer je pozabljen ali se ga celo zanika, tam tudi ni miru. Res pa je, da se religija lahko zoperstavi svoji najgloblji naravi, kadar človek iz Boga naredi svojo lastnino. Ne more se zanikati, da se v zgodovini to je dogajalo. Vendar pa ni res, da bi reči »ne« Bogu pomenilo ponovno vzpostavitev miru. Če ugasne Božja luč, preneha tudi božansko dostojanstvo človeka. Človek ni več Božja podoba in med seboj nismo več bratje in sestre, otroci edinega Boga. Samo če Božja luč sveti nad človekom in v človeku, samo če je vsak posameznik zaželjen, priznan in ljubljen od Boga, le takrat je njegovo dostojanstvo ne glede na bedo njegove situacije nedotakljivo. V temo greha in nasilja vera v Boga, ki je na božično noč postal človek, tako prinaša svetel žarek miru, dobrote in sprave, ki ne preneha svetiti. Zato moramo Gospoda tudi danes prositi, da bi razsvetlil osebe, ki verjamejo v nasilje v njegovem imenu; da bi doumele absurdnost nasilja in prepoznale resnično Božje obličje. Moliti moramo, da bi postali ljudje »po njegovi volji« in s tem »ljudje miru«.

Ko so angeli odšli, so pastirji takoj pohiteli v Betlehem. Tudi nas spodbujajo, da bi presegli zgolj materialni svet in naše omejitve ter se napotili onstran, k bistvenemu. Z besedami »pojdimo v Betlehem« pa ne smemo misliti le na ta prehod k živemu Bogu, temveč tudi na dejanske kraje, kjer je Jezus živel, deloval in trpel. Pastirji so pohiteli v Betlehem, ker sta jih gnala »sveta radovednost in veselje«. Nam se morda le redko zgodi, da bi pohiteli zaradi nečesa, kar zadeva Boga. Le-to, si mislimo in rečemo, lahko počaka. Pa vendar je On tisto, kar je najpomembnejše, pravzaprav je edino, kar je zares pomembno: »Zakaj ne bi torej tudi nas prevzela radovednost, da bi od bližje pogledali in spoznali to, kar nam je povedal Bog?«