Božična poslanica vojaškega vikarja dr. Jožeta Pluta

Ko je pred malo več kot 2000 leti zasvetila »zvezda repatica«, so bili časi sila podobni našim: popisovali so prebivalce, dandanašnji tudi nepremičnine; bili so veliki imperiji, province in državice z različno stopnjo samostojnosti, danes pa svetovne velesile in Evropska unija ter države in državice; takrat so se bojevali v Galiji, Trakiji in z Germani, danes na Bližnjem Vzhodu, v Afganistanu in Afriki; takrat so postavljali visoke ograje na nevarnih območjih, tako imenovane limese, danes jih postavljajo med Izraelci in Palestinci, med Grčijo in Turčijo in še kakšne drugačne vrste kje drugje; bile so vojne in begunci, kakor danes; bili so svobodni državljani z vsemi pravicami, pa še barbari in sužnji, kakor danes; takrat so na znamenitih univerzah Aten, Aleksandrije, Milana in Rima strokovnjaki umetelno razpravljali, danes pa razpravljajo na univerzah Ljubljane, Maribora, Primorja, Oxforda; takrat so v prestolnicah imperija in provinc umovali politiki, danes prav tako; vse vere so takrat imele svoje mesto, vse so imele podobe svojih božanstev v Panteonu in na Areopagu, zlasti tuje vere in kulti so bili privlačni ... le cesarja – oblasti niso smele žaliti; oblast je takrat seveda favorizirala posamezne religije in ideologije na račun drugih po načelu divide et impera (deli in vladaj); takrat so uveljavljali tudi načelo panem et circenses (kruha in iger)... V naši sodobni civilizaciji, bi rekel, če pomislim in si iskreno priznam, nič novega, le še bolj prefinjeno...

V tak svet je nevsiljivo zasvetila »zvezda repatica« z močnim sporočilom: Bog ljubi človeka, Bog ljubi vse pristno človeško, ljubi ženske in moške in otroke, saj je prišel to sporočit kot otrok; ljubi družino, ljubi preproste, ljubi begunce, begunske družine in trpeče; blizu mu je vsak zapostavljeni, pa tudi vsak poštenjak – ne glede na bogastvo in stan; blizu mu je pošteni in sočutni častnik, vojak, ki opravlja svojo dolžnost, in dacar, ki želi popraviti storjene krivice; blizu mu je grešna ženska, ki se želi poboljšati, zavrača pa vzvišenost sodnikov; blizu mu je uboga in revna vdova; blizu mu je kriminalec, ki na križu obžaluje svoje dejanja – vse želi voditi v raj; da, ta Bog neskončno ljubi človeka, je »Bog z nami«, poistoveti se s človekom do skrajnosti, od rojstva, ko je zajokal kakor vsak dojenček, do smrti, v kateri je bil čisto sam, kakor je sam vsak, ki umira. »Mogočne je vrgel s prestola in povišal je nizke« (Lk 1,52), poštene...

»Zvezde repatice« civilizacija pred dva tisoč leti v glavnem ni zaznala; gradeč na omenjenih principih je propadla, čeprav je bilo v njej veliko dobrega. Božič s svojim sporočilom pa ostaja še danes, ponovno prihaja v našo civilizacijo, ki deluje po podobnih principih preračunavanj, iger in manipulacij kot rimska, čeprav je tudi v njej veliko dobrega, in tudi zanjo se zdi, da se je sporočilu »zvezde repatice« odrekla ...

Pa tako blizu nas in v nas je božič s svojim sporočilom, in Bog, ki ljubi človeka. Zato vsi hrepenimo po njem... Vabim Vas, da prisluhnete božičnemu sporočilu, in Vam privoščim, da daste duška v sebi in okoli Vas vsemu pristno človeškemu in Božjemu... Nagovorjeni boste!

Audio: