Msgr. Andrej Glavan pri maši ob dnevu samostojnosti in enotnosti:Brez enotnosti
v različnosti ter v medsebojnem spoštovanju ne moremo graditi uspešne države
LJUBLJANA (sobota, 21. december 2013) - V Cerkvi na Slovenskem bomo državni
praznik samostojnosti in enotnosti praznovali z mašami za domovino v stolnih cerkvah.
Škofje bodo pri bogoslužjih slovenski narod in državnike priporočili Bogu, da bi še
naprej zvesto ohranili tako zaželeni dar samostojnosti in enotnosti. V ljubljanski
nadškofiji je v petek, 20. decembra 2013, ob 17.30, v stolni cerkvi sv. Nikolaja mašo
za domovino daroval apostolski administrator msgr. Andrej Glavan.
Pridiga
škofa Andreja Glavana pri maši ob prazniku samostojnosti in enotnosti v ljubljanski
stolnici Spoštovani, pred praznikom samostojnosti in enotnosti smo se zbrali
k sveti daritvi, evharistiji. Enotnosti, ki smo jo izglasovali in dokazali na plebiscitu
pred 23. leti. Prosili bomo, da bi ta naša domovina, samostojna, bila resnično svobodna,
manj razdeljena in bolj enotna v gledanju na preteklost, sedanjost in prihodnost.
Brez te enotnosti, enotnosti v različnosti v medsebojnem spoštovanju, brez tega ne
moremo graditi uspešne države.
Izteka se eno izmed najbolj kriznih let od osamosvojitve.
Ob pisanju letnih poročil se ni mogoče izogniti ugotovitvi, da smo v primerjavi s
preteklimi leti občutno padli na gospodarskem in drugih področjih. Izgubljamo na mednarodnem
ugledu. Vse bolj je prisotna stiska mnogih, tako družin kot posameznikov. Brezposelnost
mladih narašča najhitreje v Evropi. Narodova energija, kri mladih, tudi celih družin,
ki odteka v tujino, je zaskrbljujoča. Odkrivanju nepravilnosti in goljufij ni videti
konca. »Udarilo« je tudi po Cerkvi, ki je letos izgubila dva nadškofa, čeprav, kot
sta sama rekla, nista edina in glavna krivca za neodgovorno gospodarjenje in upravljanje
cerkvenega premoženja v mariborski nadškofiji. To je vneslo velik nemir in zmedo med
duhovnike in vernike. V nekaterih krogih pa privoščljive odzive. Včasih izgleda, kot
da se pod nogami močno majejo tla temeljnih vrednot, brez katerih človeštvo ne more
preživeti. Hkrati pa se tolažimo, da je vse skupaj le del svetovnega procesa, da gre
ponekod že na bolje in da smo sami že na dobri poti.
Kljub predprazničnemu
vzdušju, ko se po navadi tako in drugače napetosti umirjajo in se pozornost usmerja
na prijetnejše vsebine, je ob razglasitvi rezultata mednarodnega testa naših bank
zaskrbljujoče zazvenela izjava vidnega politika ene izmed največjih koalicijskih strank,
ko je ugotovil, da je nastala situacija posledica slabosti in napak vlad mnogih mandatov.
To zastavlja vprašanje, če smo sploh sposobni upravljati z lastno državo in tako je
v nadaljevanju dodal, da nam grozi, da jo bomo celo izgubili, če bomo šli po tej poti.
Prav v teh predprazničnih dneh se nam upravičeno zastavlja vprašanje: kam
je šel ves tisti zanos, ki nas je dvigal in nam osmišljal življenje pred 23 leti,
tisto hrepenenje, tista energija po uresničitvi stoletnih sanj o lastni domovini,
ki smo jih doživljali ob nestrpnem pričakovanju izida rezultatov osamosvojitvenega
referenduma?
Enotnost in sodelovanje, čeprav le kratkotrajni, ki smo ju doživeli
v desetdnevni vojni, in nenavadna sproščenost ter pristna radost, ki sta nas navdajali
ob prvem obisku papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji, so plemenite podobe »drugačnega
Slovenstva«, tistega, ki je vlivalo upanje, da bomo končno svobodno živeli kot
brat ob bratu, srečni spravljeni in v prijateljstvu s sosedi, kot poje Prešeren v
naši himni, ki jo bomo v teh dneh na proslavah in po medijih večkrat slišali. Ko danes
analiziramo obstoječe stanje, ugotavljamo, da socialne stiske in krivice rastejo in
nam ne gre najbolje.
Starosta slovenstva, stoletnik, akademik Boris Pahor iz
Trsta trdi, da v naši himni in predvsem v zavesti manjka bistvena kitica, ki govori
o nas in naši deželi in ne nazadnje o Bogu, saj le v primeru, da obstajamo, lahko
postanemo preroški in svetovljanski in enakopravni z vsemi. Pahor je tudi izjavil:
»Jaz sem razumsko pesimist, po srcu pa optimist, in de facto verjamem, da
bo človek nekje našel neko drugo formulo, in ta formula je zelo preprosta – ljubezen.
Ni druge rešitve.« (Tako sem živel, Stoletje Borisa Pahorja str. 273).
Spoštovani! To
ljubezen osmišlja le Ljubezen z veliko začetnico, ki se je razodela z učlovečenjem
in rojstvom Jezusa Kristusa, ki je s tem postavil temelj vesoljnemu bratstvu. Emanuel
je bil obljubljen kralju Ahazu v veliki narodni krizi izvoljenega ljudstva, a ta obljube
ni sprejel, ni bil pripravljen iti po novi poti. In vendar je Kristus v polnosti časov
prišel, da bi nam pokazal pot rešitve s svojim zgledom in naukom. Pa naj bodo to njegove
besede: »Karkoli ste storili kateremu izmed teh najmanjših bratov, ste meni storili,«
ali pa: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil,« in še druge.
Jožef
Klekl, duhovnik s področja med Muro in Rabo, ki je takrat spadalo pod Ogrsko, je pred
natanko 100 leti v prvi številki Novin zapisal in spodbujal rojake: »Branimo
krščanstvo, ljubimo svoj jezik, svoj narod, svoj dom,« in jih v nadaljevanju pozval:
»Na delo!« In vemo, da jim je kljub težkim okoliščinam in časom hudega raznarodovanja
uspelo.
Danes, ko se spominjamo enega izmed najpomembnejših dni naše zgodovine
in ko nam ni vseeno, kako naprej, sledimo in upoštevajmo tudi misli pokojnega predsednika
Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ki se je teh maš za domovino redno udeleževal:
»Branimo temeljne vrednote (ki so tudi krščanske), ohranimo svoj dom, negujmo srčno
in narodovo kulturo, spoštujmo se in sodelujmo med seboj, le tako bomo dali sebi in
našim sinovom, sosedom in svetu najlepši dar, dar vesoljnega bratstva, da tako zadoni
še zadnji del Zdravljice: ˝Prijat'lji, … ki smo zato se zbrat'li, ki dobro v srcu
mislimo, dokaj dni naj živi vsak, kar nas dobrih je ljudi.˝« Ob koncu naj vsem,
ki ste nocoj prišli, zaželim blagoslovljene božične praznike. Iskrene čestitke tudi
ob dnevu samostojnosti in enotnosti. Naj nas prav praznovanje rojstva Kneza miru poveže
v družino bratov in sester, ki se spoštujejo in so sposobni tudi skupaj praznovati.