Tretja adventna pridiga p. Cantalamessa: Ljubiti, pomagati jim in evangelizirati reveže

VATIKAN (petek, 20. december 2013, RV) – »Janez XXII. je med Koncilom uporabil izraz 'Cerkev revežev'... Cerkev revežev pa ni samo Cerkev revežev, ki so v njej. V nekem smislu ji pripadajo vsi reveži sveta, pa naj bodo krščeni ali pa ne... Iz tega izhaja, da je papež, ki je Kristusov namestnik, resnični 'oče revežev', pastir te neizmerne črede. V resnično veselje ter v pravo spodbudo vsemu krščanskemu ljudstvu je dejstvo, da so iz srca prevzeli to vlogo zadnji papeži, še posebej pa pastir, ki danes sedi na Petrovi stolici. On je najbolj verodostojen glas, ki se dviga v njihovo obrambo. Glas tistega, ki nima glasu. Resnično, ni se pozabilo na reveže!« Tako je papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa OFM med današnjo tretjo advento pridigo prišel do jedra današnje teme o skrivnosti učlovečenja, kakor jo je zrl sv. Frančišek Assiški.

Sv. Frančišek in postavitev jaslic
P. Cantalamessa je papežu in članom rimske kurije v kapeli Redemptoris Mater prestavil vedno aktualno vprašanje revežev ter odnos sveta in Cerkve do njih. Pri tem je izhajal iz nuje sv. Frančiška, da konkretno zre revščino, ki jo je okusil Jezus ob svojem rojstvu, saj so bile teološke razprave tistega časa preveč oddaljene od resničnosti. Tako je Frančišek v Grecciu v osrednji Italiji tri leta pred svojo smrtjo kot prvi upodobil žive jaslice. »Frančišek Assiški nam pomaga združiti ontološki pogled na učlovečenje s tistim bolj bivanjskim in verskim. Ni pomembno samo vedeti, da je Bog postal človek, temveč je tudi pomembno kakšen človek je postal... Za evanglista Janeza je namreč Beseda, ki je Bog, postala človek (prim. Jn 1,1-14), za apostola Pavla pa je 'Kristus, ki je bil bogat, postal ubog' (prim. 2Kor 8,9)«.

Božič in reveži
Izhajajoč iz tega je p. Cantalamessa nadaljeval: »To razločevanje med dejanjem učlovečenja ter njegovim načinom, med ontološko in bivanjsko razsežnostjo, nas zanima, saj še posebej osvetljuje aktualen problem revščine ter držo kristjanov do nje. Pomaga namreč dati svetopisemski in teološki temelj prvenstveni izbiri za reveže, kakor je to naznanil II. vatikanski koncil. Če je namreč Beseda zaradi dejanja učlovečenja v nekem smislu prevzela nase vsakega človeka, kakor pravijo nekateri cerkveni očetje, je zaradi načina, s katerim je to uresničila, prevzela nase še posebej ubogega, ponižnega ter trpečega in sicer do takšne mere, da se je z njimi poistovetila... Zato vsakdo ne sprejme v polnosti Kristusa, če ni pripravljen sprejeti reveža, s katerim se je On poistovetil.«

Ljubiti, pomagati jim in evangelizirati reveže
Papeški pridigar je svoje razmišljanje o dostojanstvu revežev nadaljeval z besedami: »Prvo, kar je potrebno v odnosu do revežev storiti je, da razbijemo dvojno steklo, ki nas od njih loči, da bi s tem premagali ravnodušnost in neobčutljivost do njih. Moramo torej, kakor nas papež opominja, opaziti reveže, pustiti, da nas prevzame ob njihovi navzočnosti, včasih so morda le kakšen korak stran od nas, zdrav nemir. To kar moramo konkretno za njih storiti, lahko povzamemo v treh besdah: ljubiti jih, pomagati jim ter jih evangelizirati.

Veselje v nebesih in veselje na zemlji
P. Raniero Cantalamessa se je potem, ko je konkretno nakazal, kakšen naj bo odnos vsakega kristjana do reveža, ponovno vrnil k sv. Frančišku, ki je ob koncu svojega življenja »postal takšen, kot otroci, ki z očmi polnimi začudenja strmijo v jaslice. Frančiškov življenjepisec pripoveduje, da so se Frančišku, med božičnim obredom v Grecciu, ko je izgovarjal ime Betlehem, usta napolnila z glasom in še bolj z nežnim čustvom, kakor da bi ovca meketala... Obstaja božična pesem, ki čudovito izrazi Frančiškova čustva pred jaslicami in jo je napisal sv. Alfons Marija Ligvorij:

Ti se spuščaš z zvezd, o Kralj neba,
in prihajaš v hladno in ledeno votlino...

Zate, ki si Stvarnik sveta,
primanjkujeta tako obleka kakor ogenj, o moj Gospod.

Dragi izvoljeni otročiček, zaradi tolikšnega uboštva
še bolj sem se zaljubil, ko iz ljubezni revščino trpiš.

Audio: