Jezuit Peter Faber razglašen za svetnika

VATIKAN (sreda, 18. december 2013, RV) – Cerkev je včeraj, 17. decembra, dobila novega svetnika: Petra Fabra. Rojen je bil 13. aprila 1506 v kraju Le Villaret v Franciji, umrl pa je 1. avgusta 1546 v Rimu. Gre torej za človeka, ki je živel pred petsto leti in ki je bil v svojem času »apostol«: apostol evangelija, apostol papeža, apostol nastajajoče karizme jezuitov, katero je med svojimi mnogimi potovanji širil povsod.

Peter Faber je bil sin revnih kmečkih staršev. Kasneje je študiral v Parizu, kjer je srečal Ignacija Lojolskega in Frančiška Ksaverja. V nadaljevanju življenja je dve leti poučeval na univerzi v Rimu. A ni mu bilo težko zapustiti te ugledne katedre in na papeževo željo oditi poučevat katekizem nepismene ljudi na podeželju. Prav tako mu ni bilo težko biti pokoren papežu kasneje, ko ga je ta poslal v Nemčijo. Tam je postal nekakšen most dialoga med katoličani in protestanti. Peter Faber je bil med drugim prvi duhovnik v Družbi Jezusovi. Duhovniško posvečenje je prejel maja 1534, 15. avgusta istega leta pa je skupaj z Ignacijem in petimi drugimi tovariši izrekel znamenite zaobljube na Montmartru v Parizu. Zaobljubili so se, da bodo živeli v uboštvu, čistosti in da bodo poromali v Jeruzalem. Ker slednje zaobljube niso mogli uresničiti zaradi vojne, so odšli v Rim in se dali na razpolago svetemu očetu.

Naloga, ki jo je prejel Peter Faber, je bila iti na pot po Evropi. Med potjo je pridigal, dajal duhovne vaje, obiskoval samostane. Svoje delo je opravljal z veliko predanostjo in takim prenašanjem naporov, da je bilo na koncu ogroženo njegovo zdravje. Že bolan se je nato odpravil v Rim. Dobil je namreč svojo zadnjo, veliko nalogo, da sodeluje na tridentinskem koncilu. Vendar pa je prej, 1. avgusta 1546, umrl v Rimu, star komaj štirideset let.

O duhovni lepoti Petra Fabra lahko beremo v njegovem duhovnem dnevniku Memoriale, ki nam skupaj z ohranjenimi pismi pričuje o njegovi veri in izvirno krščanskem načinu življenja. Generalni postulator jezuitov p. Anton Witwer o novem svetniku zatrjuje, da je bilo zanj odločilno srečanje s svetim Ignacijem. V Družbi Jezusovi je vedno živel v globoki pokorščini. Papež Frančišek, ki Petra Fabra zelo ceni, je v intervjuju s p. Antoniem Spadarom o njem dejal, da je bil »reformiran duhovnik«. P. Witwer pojasnjuje, da so na začetku na vse duhovnike iz Družbe gledali kot na reformirane duhovnike, saj so duhovništvo živeli v uboštvu in so se, ne da bi karkoli prosili, dali na razpolago Cerkvi. To je bilo nekaj novega.

Posebna predanost je svetemu Petru Fabru namenjena tudi zato, ker je bil prvi duhovnik v Družbi Jezusovi. On je daroval sveto mašo, med katero so prvi tovariši, vključno s svetim Ignacijem, na Montmartru izrekli zaobljube. Vpliv njegovega načina, kako živeti duhovništvo, je bil torej velik in pomemben. Bil je človek sprave in miru, še dodaja p. Witwer. Peter Faber je bil prepričan, da bi avtentično oznanilo vere in evangelija lahko odpravilo vse ločitve znotraj Cerkve. Danes pa se od njega lahko učimo predvsem, kako gledati na lastno vsakodnevno resničnost z očmi Jezusa Kristusa.

Razglasitev Petra Fabra za svetnika je posebnost, ki se imenuje »enakovredna kanonizacija«. To je v 17. stoletju uvedel papež Urban VIII. V 18. stoletju pa jo je dokončno potrdil papež Benedikt XIV. Pri tako imenovani »enakovredni kanonizaciji« gre za to, da se nekega Božjega služabnika, ki se ga časti že dolgo in katerega junaške kreposti, mučeništvo ali čudeži so skozi zgodovino stalno prisotni v izjavah oseb, vrednih vere, lahko začne častiti na ravni vesoljne Cerkve. In sicer brez uradnega postopka in brez običajne slovesne razglasitve. O le-tem pa seveda odloči papež. Kot zadnja je bila na ta način, maja leta 2012, za sveto razglašena Hildegarda iz Bingna.

Audio: