Papež Frančišek v intervjuju za italijanski časnik La Stampa: Božič je srečanje z Jezusom, božič je veselje

VATIKAN (ponedeljek, 16. december 2013, RV) – »Božič je zame upanje in nežnost. Božič je veselje.« Tako je praznik Jezusovega rojstva opisal papež Frančišek v intervjuju za italijanski časnik La Stampa. V pogovoru z vatikanistom Andrejem Torniellijem, ki se je odvijal 10. decembra v Domu sv. Marte, je poleg božiča spregovoril še o trpljenju nedolžnih otrok in lakoti, odnosih z ostalimi krščanskimi skupnostmi ter svoji želji, da bi obiskal Sveto deželo.

Božič papežu Frančišku pomeni srečanje z Jezusom. Bog je vedno iskal svoje ljudstvo, ga varoval in mu obljubil, da mu bo vedno blizu. »Božič je srečanje Boga s svojim ljudstvom. Je tolažba, skrivnost tolažbe.« Govori nam o nežnosti in upanju. Bog nam namreč pravi dvoje. Najprej: Imejte upanje. Bog namreč vedno odpre vrata, nikoli jih ne zapre. Kot drugo pa nam pravi: Ne bojte se nežnosti. »Ko kristjani pozabijo na upanje in nežnost, postanejo hladna Cerkev, ki ne ve, kam iti, ter se zapleta v ideologije in posvetne drže. Bog pa nam govori: Pojdi naprej, jaz sem Oče, ki te ljubkuje,« pravi papež. Božič prinaša veliko veselje, kajti Bog je postal otrok, popolnoma odvisen od mamine in očetove skrbi. Ne čutimo se več sami, Bog je prišel, da bi bil z nami. Jezus je postal eden od nas in za nas je trpel na križu najstrašnejši konec.

Na vprašanje o današnjih pravljičnih podobah božiča in o rojstvu Boga v svet, kjer je trpljenje, odgovarja, da v evangelijih beremo o oznanjenju veselja. Evangelisti ne razpravljajo o nepravičnem svetu, o tem, kako se Bog lahko rodi v takšen svet. To je sad našega premišljevanja. Božič ni bil obsodba socialne nepravičnosti, revščine, ampak je bil veselo oznanilo. »Božič je veselje«, notranje veselje, veselje luči in miru, pojasnjuje Frančišek in dodaja, da ko človek ni zmožen sprejeti tega veselja ali mu neka človeška situacija preprečuje, da bi ga dojel, potem živi božič s posvetnim veseljem. »A med globoko radostjo in posvetnim veseljem je razlika.« Vsi smo zmožni sprejeti dar božiča, od največjega svetnika do največjega grešnika, božič v času mnogih konfliktov in vojn je klic Boga, ki nam ta dar poklanja. Ga želimo sprejeti ali pa imamo raje druga darila, sprašuje papež in poudari, da je Bog potrpežljiv in v tem se nikoli ne utrudi. »Najprej nam pokloni dar, nato pa nas čaka.«

V nadaljevanju izrazi željo, da bi obiskal Sveto deželo in se »srečal s svojim bratom Bartolomejem«, misleč pri tem na carigrajskega patriarha. Ob božiču namreč vedno razmišlja o Betlehemu, predvsem o kristjanih, ki tam živijo in se soočajo s težavami ali pa so morali zapustiti to deželo zaradi različnih razlogov. A Betlehem še naprej ostaja Betlehem. Bog je prišel v določenem trenutku na določen kraj. Tam se je pokazala Božja nežnost in milost. »Ne moremo misliti na božič, ne da bi mislili na Sveto deželo.«

Papežu je v intervjuju zastavljeno tudi vprašanje, kaj meni o nedolžnem trpljenju, predvsem resno bolnih otrok. Odgovarja, da otrok v določeni starosti začne staršem zastavljati vprašanje ''Zakaj?''. A nato ne posluša vsega, kar mu odgovarjata, ampak zastavlja nove ''zakaje''. Bolj kot razlage, išče očetov pogled, ki mu daje varnost. »Pred bolnim otrokom je edina molitev, ki mi pride na misel, molitev ''zakaja'': Gospod, zakaj?« pravi papež. »Bog mi sicer ničesar ne pojasni, a čutim, da me gleda. In tako lahko rečem: Ti veš, zakaj; jaz tega ne vem in ti mi ne poveš, a me gledaš in jaz zaupam vate, Gospod, zaupam v tvoj pogled.« Mnogo otrok trpi tudi zaradi lakote, pri čemer poudari, da bi s hrano, ki nam ostaja in jo mečemo stran, lahko nahranili mnoge ljudi. Če ne bi odmetavali hrane in bi jo reciklirali, bi se lakota v svetu zelo zmanjšala.

Ko spregovori o ekumenizmu kot prioriteti, poudari predvsem »ekumenizem krvi«. V nekaterih državah namreč pobijajo kristjane zato, ker so kristjani; nihče jih ne sprašuje, ali so anglikanci ali evangeličani ali pravoslavni. »Kri je pomešana. Združeni smo po krvi, čeprav nam še ne uspe naredi potrebne korake proti edinosti. Edinost je milost, za katero je treba prositi.«

Na vprašanje o podeljevanju zakramentov civilno ločenim in ponovno poročenim zakoncem, papež zatrdi, da izključevanje teh parov iz prejemanja obhajila ni kazen. Več o tem pa se bo govorilo na izredni sinodi oktobra drugo leto in redni sinodi leto zatem, ko bo tudi mnogo stvari poglobljenih in razjasnjenih. Frančišek na kratko komentira še vprašanje o ženskah, ki bi bile kardinali. »Ženske v Cerkvi morajo biti pravilno ovrednotene in ne klerikalizirane.« Kdor razmišlja o ženskah kardinalih po papeževih besedah nekoliko boleha za klerikalizmom.

Audio: