Prva adventna pridiga p. Cantalamesse: Sv. Frančišek Asiški in reforma Cerkve po poti
svetosti
VATIKAN (petek, 6. december 2013, RV) – Papež Frančišek in ostali člani rimske
kurije so se dopoldne zbrali v kapeli Odrešenikove Matere (Redemptoris Mater) v Vatikanu
in prisluhnili prvi adventni pridigi. Papeški pridigar p. Raniero Cantalamessa je
govoril o sv. Frančišku Asiškem in reformi Cerkve po poti svetosti. Kot je dejal,
se je »Frančiškova duhovna pustolovščina« začela z njegovim »spreobrnjenjem
od jaz-a k Bogu«. Tako se namreč rojevajo pravi reformatorji, tisti, ki zares
kaj spremenijo v Cerkvi. Odpovejo se sebi, da bi lahko hodili za Kristusom. In zgled
tega je ravno sv. Frančišek.
Frančiškovo spreobrnjenje Glavni
razlog Frančiškovega spreobrnjenja ni socialne narave, ampak evangeljske, je pojasnjeval
p. Cantalamessa. Frančišek se je odločil spremeniti svoj družbeni status. Pripadal
je bogatemu socialnemu razredu, a izbral je nasprotno skrajnost ter delil življenje
z zadnjimi, ki so trpeli različne vrste revščine. A Frančišek ni izbral revščine kot
take, tudi ne revežev, je dejal papeški pridigar. »Resnična odločitev je mnogo
bolj radikalna: ne gre za izbiro med bogastvom in revščino, ne med bogatimi in revnimi,
med pripadnostjo enemu ali drugemu razredu, ampak gre za odločitev med
njim samim in Bogom, med rešiti lastno življenje ali izgubiti ga za evangelij.«
Frančišek je začel pri ljubezni do Kristusa in nato prispel do revežev. Med gobavce
ni šel zaradi človeškega in verskega sočutja, ampak zaradi Jezusa. Kot sam zapiše,
ga je Jezus vodil med njih.
Frančišek in reforma Cerkve Spreobrnjenje
mladega Frančiška je vodilo v spremembo same podobe Cerkve, je nadaljeval p. Cantalamessa
ter poudaril, da Frančišek ni želel biti reformator. V tistem času so bolj ali manj
vsi zaznavali potrebo po reformi Cerkve, ki je živela v veliki napetosti in razkosanosti.
Na eni strani je bila institucionalna Cerkev, izčrpana s stalnimi konflikti in pretesno
povezanostjo z vladajočimi, preveč oddaljena od navadnih ljudi. Na drugi strani je
bil del družbe, ki je Cerkev identificiral z vladajočimi razredi, katerih se je želel
osvoboditi, zato je simpatiziral z raznimi skupinami, ki so Cerkvi nasprotovale. Proti
Cerkvi so dvigali ideal evangeljskega uboštva in preprostosti, kar je postalo bolj
polemično orožje kot pa duhovni ideal ponižnega življenja. Vajeni smo, da Frančiška
vidimo kot človeka previdnosti, ki sprejme te ljudske zahteve po prenovi, jim odvzame
polemični naboj in jih uresniči v duhu velikega občestva in pokorščine Cerkvi. P.
Cantalamessa je opozoril, da se je treba varovati pred napačnimi zaključki. Frančišek
zase nikoli ni mislil, da je poklican reformirati Cerkev. Besede Križanega v cerkvi
sv. Damjana, da naj gre in popravi Cerkev, ki se podira, je Frančišek razumel kot
materialno popravljanje cerkvice sv. Damjana. Šele njegovi učenci in biografi so te
besede razlagali v povezavi s Cerkvijo kot institucijo in ne le s cerkvijo kot zgradbo.
Frančišek jih je vedno razumel v njihovem dobesednem pomenu in je še naprej popravljal
druge cerkvice v okolici Assisija, ki so se podirale. Tudi sanje Inocenca III., kako
asiški ubožec z rameni podpira podirajočo se lateransko cerkev, ne pravijo nič več.
Sanje so namreč bile papeževe in ne Frančiškove, je dodal p. Cantalamessa.
Frančišek
in vrnitev k evangeliju Frančišek torej ni hotel biti reformator. Svoje poslanstvo
je videl v preprosti in radikalni vrnitvi k resničnemu evangeliju, tistemu, ki ga
je živel in pridigal Jezus. »Reformo je uresničil v sebi in tako Cerkvi
molče pokazal edino pot za izhod iz krize: ponovno se približati evangeliju,
približati se ljudem, predvsem ponižnim in revnim.« Ta vrnitev k evangeliju se
še posebej odraža v njegovem pridiganju, kajti neprestano je govoril o spokornosti
in tako izhajal iz Jezusovega poziva: Spreobrnite se in verujte evangeliju! »Frančišek
ni storil drugega kot ponovno pozval k spreobrnjenju, s katerim se je začelo Jezusovo
oznanjevanje evangelija in na binkoštni dan tudi apostolov.«
Kako
posnemati Frančiška? V čem nam je Frančišek lahko zgled v današnjem času pri
reformiranju Cerkve? P. Cantalamessa je izpostavil njegovo spreobrnjenje od jaz-a
k Bogu, njegovo odpoved samemu sebi. Tako se namreč rojevajo pravi reformatorji, ki
zares kaj spremenijo v Cerkvi. Odpovedati se sebi ne pomeni mojega konca in ni ideal
sam po sebi, ampak pomeni hoditi za Kristusom. Cilj je namreč Kristus, sredstvo pa
je odpoved sebi. Gre za to, ali želi živeti zase ali za Gospoda. »Živeti zase pomeni
živeti za lastno udobje, lastno slavo, lastno napredovanje; živeti za Gospoda pa pomeni
vedno postaviti na prvo mesto naših namenov Kristusovo slavo, korist Božjega kraljestva
in Cerkve. Vsak 'ne', majhen ali velik, izrečen samemu sebi iz ljubezni, je
'da', izrečen Kristusu.«