Papež Frančišek: Prosimo za Gospodovo tolažbo, ki nam bo dala upanje

VATIKAN (torek, 10. december 2013, RV) – Kadar se nam Jezus približa, vedno odpre vrata in nam da upanje. Tako je papež Frančišek zatrdil danes zjutraj med mašo v kapeli Doma svete Marte. Dejal je tudi, da se nam ni treba bati Gospodove tolažbe, ampak da moramo zanjo prositi in jo iskati. Ta tolažba nam daje občutiti Božjo nežnost.

»Tolažite, tolažite moje ljudstvo.« Na te besede iz današnjega prvega berila iz Izaijeve knjige se je oprl papež Frančišek, ko je med homilijo spregovoril o tolažbi. Gospod, je pripomnil, se svojemu ljudstvu približa, da bi ga potolažil, da bi mu dal mir. To »delo tolažbe« je tako silno, da vse »stvari naredi znova«. Gospod tako izvrši pravo ponovno stvarjenje: »Ponovno ustvari stvari.« Cerkev je prepričana, da je to ponovno stvarjenje še čudovitejše od stvarjenja. Gospod na novo ustvari čudovito. »In tako obišče svoje ljudstvo: ko na novo ustvari s tisto močjo.« Božje ljudstvo je vedno verjelo, da ga bo Gospod prišel obiskat, je nadaljeval papež: »Gospod bo obiskal svoje ljudstvo. To je Izraelovo upanje. Toda obiskal ga bo s to tolažbo.«

Prav tolažba je tisto, kar na novo ustvari vse, in to ne samo enkrat, temveč mnogokrat: vesolje in tudi nas. To Gospodovo ponovno ustvarjanje ima pomembne razsežnosti. Ko se približa, nam da upanje. Gospod na novo ustvari z upanjem. Vedno odpre vrata. Nikoli jih ne zapre, ampak jih odpre, je poudaril papež Frančišek. Gospod nam v svoji bližini da upanje, ki je »prava trdnjava krščanskega življenja«, »milost«, »dar«. »Kadar kristjan pozabi na upanje, ali slabše, upanje izgubi, njegovo življenje nima smisla.« Zdi se kot da bi bilo njegovo življenje pred zidom, ničesar ni. »Toda Gospod nas tolaži in nas na novo naredi z upanjem, da gremo dalje.«

Gospod to naredi tudi s posebno bližino do vsakogar, saj tolaži svoje ljudstvo in vsakega posameznika. Papež je na tem mestu spomnil na lepe besede, s katerimi se današnji odlomek iz Izaijeve knjige zaključuje: »Kakor pastir pase svojo čredo, s svojo roko zbira jagnjeta, jih nosi v svojem naročju, doječe pa rahlo vodi.« Ta podoba, kako nosi jagnjeta v svojem naročju in doječe rahlo vodi, kaže na nežnost: Gospod nas tolaži z nežnostjo. Bog, ki je tako mogočen, se po papeževih besedah »ne boji nežnosti«. On sam postane nežnost, postane otrok, postane majhen.

V evangeliju Jezus sam pravi, da »ni volja nebeškega Očeta, da bi se kateri teh malih izgubil«. V Gospodovih očeh je vsakdo izmed nas »zelo, zelo pomemben«. On se nam daje z nežnostjo, daje nam upanje, da gremo tako naprej. Jezusovo poglavitno delo v štiridesetih dneh med vstajenjem in vnebohodom, kot je zatem dodal papež, je bilo tolažiti učence, približati se in potolažiti: »Približati se in dati upanje, približati se z nežnostjo.« Pomislimo le na nežnost, ki jo je pokazal do apostolov, do Magdalene, do učencev iz Emavsa, do Tomaža. Naš Bog je vedno tak in taka je njegova tolažba, tako je spodbudil papež Frančišek. »Naj nam Gospod vsem da milost, da se ne bi bali njegove tolažbe, da bi bili odprti, prosili zanjo, jo iskali. Kajti je tolažba, ki nam bo dala upanje in nam bo dala občutiti nežnost Boga Očeta.«

Audio: