Decembra molimo za otroke z ulice in za dobro pripravo na Odrešenikov prihod
VATIKAN (ponedeljek, 2. december 2013, RV) – Da bi otroci, ki so zapuščeni
ali trpijo nasilje, našli ljubezen in varnost, ki ju potrebujejo. Tako se glasi
splošni molitveni namen Benedikta XVI. v zadnjem mesecu tega leta, decembru. Trpljenje
otrok je vedno kruto in krivično. Ta mesec se zato še posebej ustavimo pri enem najbolj
grozljivih pojavov našega časa, pri otrocih ulice. To so otroci, ki so prisiljeni
beračiti ali na ulici služiti denar za družino, oziroma otroci, ki so ostali brez
družine in spijo na ulici. Ti so najrevnejši med revnimi, najbolj ranljivi, izpostavljeni
nasilju, lakoti in zlorabam. Po statističnih podatkih je danes po svetu okrog 200
milijonov otrok na ulici, do leta 2020 pa kazalci kažejo, da se bo število povzpelo
na 800 milijonov. Če hočejo preživeti, morajo ti otroci delati po 10 ur dnevno: prodajajo
časopise, perejo avtomobile, nosijo prtljago, zbirajo odpadke, dobivajo denar s prostitucijo,
s prenašanjem droge ali s krajo. Spijo na hodnikih podzemskih železnic, po vežah in
vhodih, zviti na starih odejah ali časopisih. Dostikrat so oslabljeni in podhranjeni,
saj jedo to, kar najdejo, tudi ostanke iz smetnjakov v bližini trgovin in restavracij.
Podprimo te otroke s svojo molitvijo.
Te mesec smo povabljeni tudi k molitvi
po misijonskem namenu: da bi kristjani, razsvetljeni po učlovečeni Besedi,pripravili človeštvo na Odrešenikov prihod. V adventnem času, v katerega
smo ravnokar vstopili, se ne oziramo samo nazaj na prvi božič, temveč predvsem gledamo
v današnji svet in se sprašujemo, kje bi zdaj naš Odrešenik želel bivati z nami. Jezus
Kristus, rojen v Betlehemu pred 2000 leti, hrepeni po tem, da bi se znova rodil med
nami. Srednjeveški mistik Mojster Eckhart je zapisal: »Če bi se Kristus tisočkrat
rodil v Betlehemu, pa ne v tebi, bi bilo vse zaman.« Jezus Kristus prihaja kot dar,
vendar tudi kot izziv. Pogledati moramo vase in razmisliti, kje v osebnem življenju
in naših odnosih bi moralo biti več miru, veselja, svetlobe in Jezusove ljubezni.
Poln pomen božiča pa se navsezadnje ne ustavi pri nas samih, ampak gre še korak dalje.
Na Odrešenikov prihod moramo pripravljati celo človeštvo, tako kot mogočna osebnost
Janeza Krstnika. Z molitvijo, lepim zgledom in posnemanjem Kristusa v dejanjih moramo
kazati na Jezusa in s tem odpirati pot, da se bo mogel ponovno roditi v našem svetu.
Bodimo torej po besedah svetega Frančiška Asiškega glasniki miru, veselja in ljubezni
in pripravljajmo tako ta na svet naš Odrešenikov prihod.
Posebni slovenski
namen pa nas decembra vabi k molitvi, da bi obhajanje božične skrivnosti v vseh
nas, posebno pa v družinah, poglobilo zaupanje v Božjo previdnost. Na prvem mestu
nam je lahko kot zgled zaupanja v Božjo previdnost Marija, ki je popolnoma izročila
svoje življenje Bogu. Potem Jožef, ki je kljub dvomom sledil temu, kar je spoznal
za Božjo voljo in navsezadnje Jezus, ki je kljub doživljanju zapuščenosti na križu
zaupal Očetu v najtežjem trenutku svojega življenja. Ko bomo poslušali evangeljsko
pripoved o njegovem rojstvu, bomo slišali zgodbo o tem, kako Bog od vsega začetka
ljubeče skrbi za svojega Sina. Božje povabilo pastirjem »Ne bojte se!« (Lk 2,10) pa
velja tudi nam. Ne bojmo se zaupati svoje življenje Bogu in sprejeti, karkoli nam
bo prineslo, zavedajoč se, da Bog ljubeče skrbi zame in je z menoj tudi v najtežjih
preizkušnjah.