Papež Frančišek med opoldanskim nagovorom: Adventni čas, nam vrača obzorje upanja, ki ne razočara, ker je utemeljeno na Božji Besedi

TRG SV. PETRA (nedelja, 1. december 2013, RV) – »Dragi bratje in sestre, dober dan! Danes, na prvo adventno nedeljo, začenjamo novo bogoslužno leto, torej novo pot Božjega ljudstva z Jezusom Kristusom našim pastirjem, ki nas vodi skozi zgodovino proti dovršitvi Božjega kraljestva. Zaradi tega ima današnji dan poseben čar, daje nam okušati globoko zavedanje smisla zgodovine. Ponovno odkrijmo lepoto tega, da smo vsi na poti: Cerkev, s svojo poklicanostjo in poslanstvom, celotno človeštvo, ljudstva, civilizacije, kulture, vsi v hoji po poteh časa«. S temi besedami je papež Frančišek nagovoril romarje z okna apostolske palače, ki so se danes kljub oblačnemu in deževnemu vremenu v velikem številu zbrali na trgu sv. Petra, da bi skupaj s svetim očetom molili opoldansko molitev Angelovega češčenja. Po molitvi in blagoslovu je sveti oče spomnil, da je danes svetovni dan boja proti HIV- AIDS-u. »Izrazimo svojo bližino osebam, ki so okužene, še posebno otrokom, bližino, ki je po tihem prizadevanju številnih misijonarjev in delavcev zelo konkretna. Molimo za vse, tudi za zdravnike in raziskovalce. Vsakemu bolniku, nobeden ni pri tem izključen, naj bo omogočena oskrba, ki jo potrebuje.« Naj še omenimo, da bo papež Frančišek danes pozno popoldne obiskal rimsko župnijo sv. Cirila Aleksandrijskega, kjer bo ob 18. uri daroval sveto mašo.

Sveti oče je nagovor pred molitvijo Angelovega češčenja nadaljeval z besedami: »Na poti kam? Obstaja skupni cilj? Kateri je ta cilj? Gospod nam odgovarja po preroku Izaiju. Takole pravi: »Zgodilo se bo poslednje dni: Gora hiše Gospodove bo trdno stala vrh gora, nad griči se bo vzdigovala. In hiteli bodo k njej vsi narodi, številna ljudstva bodo prišla in rekla: 'Pridite, pojdimo na Gospodovo goro, k hiši Jakobovega Boga. Poučil nas bo o svojih potih in hodili bomo po njegovih stezah'« (Iz 2,2-3). To je to, kar pravi Izaija o cilju, kamor smo namenjeni. Torej je vesoljno romanje proti skupnemu cilju, ki je v Stari zavezi Jeruzalem, kjer je Gospodov tempelj, saj je od tam, iz Jeruzalema, prišlo razodetje Božjega obličja ter njegove postave. Razodetje je bilo v Jezusu Kristusu dopolnjeno in 'Gospodov tempelj', Jezus Kristus, je postal On sam, Beseda, ki je postala meso. On je voditelj in hkrati cilj našega romanja, romanja Božjega ljudstva. V njegovi luči lahko tudi druga ljudstva hodijo proti kraljestvu pravičnosti in miru. Prerok še naprej pravi: »Prekovali bodo svoje meče v lemeže in svoje sulice v srpe. Ne bo vzdignil več narod meča proti narodu, in ne bodo se več učili vojskovanja« (Iz 2,4).« Sveti oče je ta Izaijev stavek še enkrat prebral in se vprašal: »Kdaj se bo to zgodilo? Kako lep dan bo, ko bo orožje razstavljeno in spremenjeno v orodje za delo! Kako lep dan bo to! In to je mogoče! Stavimo na upanje, na upanje miru in bo postalo mogoče!«

»Ta pot pa se nikoli ne zaključi. Kakor je v življenju vsakega od nas vedno potrebno ponovno podati se na pot, ponovno vstati, ponovno najti smisel cilja lastnega bivanja, tako je potrebno za veliko človeško družino vedno znova obnoviti skupno obzorje proti kateremu smo se napotili. Obzorje upanja! Adventni čas, ki ga danes ponovno začenjamo, nam vrača obzorje upanja, upanja, ki ne razočara, ker je utemeljeno na Božji Besedi. Upanje, ki preprosto nikoli ne razočara, ker Gospod nikoli ne razočara! On je zvest! On ne razočara! Premislimo in okušajmo to lepoto.

Zgled te duhovne drže, tega načina bivanja in hoje v življenju, je Devica Marija. Preprosto podeželjsko dekle, ki nosi v srcu celotno Božje upanje. V njenem telesu je Božje upanje dobilo meso in postalo človek, postalo zgodovina, Jezus Kristus. V njenem Magnifikatu, ki je pesem Božjega ljudstva na poti ter vseh mož in žena, ki upajo v Boga, v moč njegovega usmiljenja. Pustimo se ji voditi, njej, ki je Mati, Mama, ki zna voditi. Pustimo se torej voditi Njej med tem časom pričakovanja in dejavne budnosti.«

Audio: