Duhovne misli Benedikta XVI. za 1. adventno nedeljo A
»Z veseljem pojdimo Gospodu naproti.« Te besede iz odpeva med psalmom, dobro
nakažejo občutke, ki jih imamo na začetku adventnega časa. Vzrok, zakaj lahko gremo
z veseljem naprej, kot nas v berilu spodbuja apostol Pavel, je v tem, da je naše odrešenje
blizu. Gospod bo prišel! S to zavestjo se podajmo na pot adventnega časa, da bomo
pripravljeni z vero obhajati čudoviti dogodek Gospodovega rojstva (Homilija, 1.
adventna ned. 2007).
»SPE SALVI facti sumus« – »V upanju smo bili
rešeni,« pravi apostol Pavel Rimljanom in nam (Rim 8,24). »Odrešenje«, zveličanje
po krščanski veri ni kratko malo tu. Odrešenje nam je darovano tako, da nam je bilo
podarjeno upanje, zanesljivo upanje, s katerim moremo obvladovati svojo sedanjost.
Sedanjost, tudi težavno sedanjost, je mogoče živeti in sprejeti, če vodi k nekemu
cilju in če moremo biti tega cilja gotovi; če je ta cilj tako velik, da opravičuje
napornost poti. Zdaj se takoj vsiljuje vprašanje: kakšno je potemtakem to upanje,
ki nam dovoljuje reči, da smo odrešeni po njem in zato, ker obstaja? In za kakšno
gotovost gre?
A zdaj se vsiljuje vprašanje: v čem obstaja to upanje, ki je
kot upanje »odrešenje«? Spoznati Boga – resničnega Boga, pomeni sprejeti upanje.
Mi, ki že od nekdaj živimo s krščanskim pojmom Boga in smo v odnosu do njega že kar
otopeli, komaj še dojemamo, kaj pomeni imeti upanje, ki izhaja iz resničnega srečanja
s Bogom.
Primer svetnice našega časa utegne nekoliko ponazoriti, kaj pomeni,
če človek prvič in resnično sreča Boga. Mislim na Afričanko Jožefino Bakhita, ki jo
je papež Janez Pavel II. razglasil za svetnico. Bila je rojena nekako – natančnega
datuma ni poznala – leta 1869 v Darfurju v Sudanu. Pri devetih letih so jo trgovci
s sužnji ugrabili, do krvi pretepli in petkrat prodali na sudanskih trgih s sužnji.
Nazadnje
je kot sužnja služila materi in soprogi nekega generala. Tu so jo vsak dan do krvi
prebičali, od česar ji je za vse življenje ostalo 144 brazgotin. Leta 1882 jo je končno
kupil neki italijanski trgovec za italijanskega konzula Callista Legnanija, ki se
je zaradi prodiranja mahdistov vrnil v Italijo. Tukaj je Bakhita končno po tako
groznih »gospodarjih«, katerim je bila do tedaj podložna, spoznala povsem drugačnega
»Gospodarja«, ki ga je v beneškem narečju imenovala »Parón«. Zdaj je
spoznala živega Boga, Boga Jezusa Kristusa.
Do tedaj je poznala samo gospodarje,
ki so jo prezirali in z njo grdo ravnali ali jo v najboljšem primeru imeli za koristno
sužnjo. Zdaj pa je slišala, da obstaja »Parón« nad vsemi paroni, Gospod vseh
gospodov, in da je ta Gospod dober, Dobrota sama. Izkusila je, da ta Gospod pozna
tudi njo, da je tudi njo ustvaril – še več, da jo ljubi. Tudi ona je bila ljubljena,
in sicer od najvišjega Parona, pred katerim so vsi drugi paroni le ubogi služabniki.
Bakhito je Bog poznal in ljubil ter pričakoval.
Še več, ta Paron je sam sprejel
nase usodo pretepenosti in je zdaj čakal nanjo na »Očetovi desnici«. Zdaj je
imela »upanje« – ne več samo majhno upanje, da bo našla manj okrutne gospodarje,
marveč veliko upanje: jaz sem dokončno ljubljena, in kar koli se mi že pripeti – ta
ljubezen me pričakuje. In tako je moje življenje dobro. Po tem spoznanju upanja je
bila »odrešena«. Zdaj ni bila več sužnja, marveč svoboden otrok Boga.
Bakhita
je razumela, kar je povedal Pavel, ko je Efežane spomnil na to, da so bili prej na
svetu brez upanja in brez Boga – brez upanja zato, ker so bili brez Boga. Zato se
je branila, ko so jo hoteli spet poslati v Sudan. Ni bila pripravljena, da bi jo še
enkrat ločili od njenega »Gospoda, Parona«. Dne 9. januarja 1890 je bila po
rokah beneškega patriarha krščena in birmana ter je prejela prvo sveto obhajilo. Dne
8. decembra 1896 je v Veroni naredila zaobljube pri sestrah kanozijankah.
Odtlej
je – poleg svojih opravil v zakristiji in v samostanski vratarnici – skušala predvsem
na različnih potovanjih po Italiji spodbujati k misijonski dejavnosti: osvoboditev,
ki jo je sama prejela po srečanju z Bogom v Jezusu Kristusu, je morala podarjati naprej;
ta osvoboditev mora biti podarjena tudi drugim, kolikor mogoče mnogim. Upanja, ki
se je rodilo v njej in jo je »odrešilo«, ni smela obdržati zase. To upanje
je moralo priti k mnogim, k vsem (Spe salvi 3).
Naslednje tedne, dan
za dnem, nam bo liturgija ponudila v razmišljanje odlomke iz Stare zaveze, ki ponazarjajo
tisto živo in stalno hrepenenje, ki ohranja izraelsko ljudstvo budno ob pričakovanju
Mesije. Budni v molitvi, se potrudimo tudi mi pripraviti svoje srce za sprejem Zveličarja,
ki bo prišel in nam razodel svoje usmiljenje ter podaril zveličanje (Homilija,
1. adventna ned. 2007).