Papeževa kateheza posvečena veri v vstajenje mesa: Umreti v Kristusu

VATIKAN (sreda, 27. november 2013, RV) – Papež Frančišek je katehezo med današnjo splošno avdienco posvetil zadnjemu delu veroizpovedi, kjer trdimo: »Verujem vstajenje mesa.« Danes je govoril o našem »umreti v Kristusu«, prihodnjo sredo pa bo govora še o vstajenju, s čimer bo sveti oče sklenil cikel katehez o veroizpovedi.

Zgrešen pogled na smrt
Obstaja napačen pogled na smrt, je začel katehezo papež Frančišek. Smrt zadeva vse nas. Globoko nas vznemirja, še posebej takrat, ko se nas dotakne od blizu ali ko zadane najmanjše, nezaščitene. Vedno me je pretreslo vprašanje, zakaj otroci trpijo, zakaj otroci umirajo, je priznal papež. Če smrt razumemo kot konec vsega, je pojasnjeval, nas prestraši, uniči, spremeni se v grožnjo, ki zdrobi vsake sanje, vse upe, ki pretrga vsak odnos in prekine vsako pot. To se zgodi, ko gledamo na življenje kot na čas, ki je zaprt med dva pola: rojstvo in smrt; ko ne verjamemo v obzorje, ki gre onkraj sedanjega življenja; ko se živi, kot da Bog ne obstaja. Takšno pojmovanje smrti je tipično za ateistično miselnost, ki bivanje pojasnjuje kot slučajno nahajanje na svetu in pot proti niču. Obstaja pa tudi praktični ateizem, ki pomeni živeti samo za lastne interese in zemeljske stvari. »Če popustimo pred tem zgrešenim pogledom na smrt, nimamo druge izbire, kot da smrt prikrivamo, jo zanikamo ali banaliziramo, da nam ne bi povzročala strahu,« je zatrdil papež.

Krščanski smisel smrti
A tej napačni razlagi se upira človekovo srce, želja po brezkončnem, ki jo imamo vsi, hrepenenje po večnem, je nadaljeval sveti oče ter pojasnil krščansko razumevanje smrti. Če pogledamo na najbolj boleče trenutke našega življenja, ko smo izgubili osebo, ki nam je bila ljuba, starše, brata, sestro, zakonca, otroka, prijatelja, se zavemo, da se tudi ob izgubi in boleči ločitvi, iz srca dviga prepričanje, da vsega ne more biti konec, da podarjeno in prejeto dobro ne more biti izgubljeno. »Znotraj nas je močan instinkt, ki nam pravi, da se naše življenje ne konča s smrtjo.«

»Ta življenjska žeja je našla svoj realen in zanesljiv odgovor v vstajenju Jezusa Kristusa,« je dejal Frančišek. Jezusovo vstajenje ne daje samo gotovosti o življenju po smrti, ampak razsvetljuje tudi samo skrivnost smrti vsakega od nas. »Če živimo združeni z Jezusom in njemu zvesti, bomo zmožni z upanjem in vedrino pristopiti tudi k prehodu smrti.« Cerkev namreč moli: Če nas žalosti gotovost, da moramo umreti, nas tolaži obljuba prihodnje nesmrtnosti. Oseba bo umrla tako, kot je živela, je nadaljeval papež. Če je moje življenje bilo hoja z Gospodom, v zaupanju v njegovo neizmerno usmiljenje, bom pripravljen sprejeti zadnji trenutek svojega zemeljskega bivanja kot dokončno in zaupno izročitev v dobre roke, v pričakovanju zrenja njegovega obraza iz obličja v obličje. In to je po papeževih besedah nekaj najlepšega, kar se nam lahko zgodi: motriti iz obličja v obličje tisti čudoviti Gospodov obraz. A videti ga takšnega, kot je: lep, poln svetlobe, ljubezni in nežnosti.

Dobro se pripraviti na smrt
S tega vidika razumemo Jezusovo povabilo, naj smo vedno pripravljeni, čuječni, saj vemo, da nam je življenje na tem svetu bilo dano tudi zato, da se pripravimo na drugo življenje, tisto z nebeškim Očetom. Varna pot je torej to, da se na smrt dobro pripravimo, tako da smo blizu Jezusu, je poudaril papež in s tem naredil še tretji poudarek kateheze. Na smrt se pripravim tako, da sem blizu Jezusu: z molitvijo, v zakramentih in tudi z dejavno ljubeznijo. Ne pozabimo, da je Gospod navzoč v najšibkejših in tistih, ki so v največji stiski. On sam se je z njimi istovetil, je dodal papež in spomnil na Jezusove besede o poslednji sodbi: »Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni. (…) Kar koli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili« (Mt 25,35-36.40). Po Frančiškovih besedah je torej varna pot sprejetje smisla krščanske ljubezni in bratskega razdeljevanja, skrb za telesne in duhovne rane našega bližnjega. »Solidarnost v sočutju z bolečino in vlivanju upanja je predpostavka in pogoj za prejetje dediščine kraljestva, ki je pripravljeno za nas. Kdor uresničuje usmiljenje, se ne boji smrti, kajti gleda v obraz ranam bratov in jih premaga z ljubeznijo Jezusa Kristusa.«

Če odpremo vrata svojega življenja in srca za najmanjše brate in sestre, bo tudi naša smrt postala vrata, ki vodijo v nebo, blaženo domovino, proti kateri smo usmerjeni, ko hrepenimo o večnem bivanju z našim Očetom, Jezusom, Marijo in svetniki, je sklenil katehezo papež Frančišek.

Audio: