Msgr. Andrej Glavan:Naj Bog na priprošnjo sv. Stanislava blagoslavlja in
v Svetem Duhu bogati sedanje in še številne bodoče generacije Zavoda
sv. Stanislava
ŠENTVID NAD LJUBLJANO (sreda, 13. november 2013, RV) – »Dragi dijaki in
profesorji! Zahvalimo se danes, na god sv. Stanislava, ob 20-letnici ponovnega delovanja
Zavoda in vseh ustanov, ki jih združuje, za vse bogastvo znanja in duhovnega
spoznanja, za vse, kar intelektualno in duhovno oblikuje mladi rod. V Evangeliju smo
slišali: »Srečne oči, ki vidijo, kar vi vidite.« Lahko rečemo: »Srečna srca, ki so
doživela v Zavodu to, kar vi prejemate in doživljate.« Mnogim rodovom v minulih 70
letih niso bile dane te možnosti. Naj Bog na priprošnjo sv. Stanislava blagoslavlja
in v Svetem Duhu bogati sedanje in še številne bodoče generacije, da bi bile, kot
ste zapisali v zborniku ob 20-letnici, nosilke nečesa novega in da bi skozi
ustanove Zavoda sv. Stanislava še dolgo kipela bujna rast.« Tako je msgr. Andrej
Glavan, apostolski administrator ljubljanske nadškofije, med homilijo pri sveti maši
v cerkvi sv. Vida v Šentvidu predstavil namen današnjega slovesnega praznovanja sv.
Stanislava zavetnika največje katoliške izobraževalne in kulturne ustanove v Sloveniji.
Po sveti maši bo ob 18. uri v športni dvorani Zavoda sv. Stanislava sledila slovesna
akademija. Zasnovana je bo pod geslom jubilejnega leta »Skozi tebe kipela bo rast«
in bo predstavila šolski utrip, kot so ga doživljali v preteklih 20 letih. Slavnostni
govornik bo prvi in dolgoletni ravnatelj Škofijske klasične gimnazije prof. Jože Mlakar.
Audio:
Homilija
škofa Andreja Glavana pri sv. maši na praznik sv. Stanislava
Lepo pozdravljam
njegovo ekscelenco apostolskega nuncija v RS, škofa Jamnika, g. direktorja Zavoda,
vas drage dijakinje in dijaki in vas, spoštovane profesorje, vzgojitelje in uslužbence
največje katoliške izobraževalne in kulturne ustanove v Sloveniji.
Letos mineva
100 let od prve mature in 20 let, odkar je prva generacija dijakov in profesorjev
ponovno začela z rednim poukom v obnovljeni Škofijski klasični gimnaziji v
Zavodu sv. Stanislava v Šentvidu. Oba dogodka sta zelo pomembna za Cerkev v
Sloveniji in vredna proslavljanja. 20 let je kratka doba, a če pomislimo, da so se
letošnji maturanti pred 20 leti ali leto pozneje šele rodili in da je od takrat že
16 generacij maturiralo in danes najbrž večina tudi diplomirala in se umestila med
naše slovenske oblikovalce misli v znanosti in družbi, je to že kar dolga doba. Hvala
Bogu, da se je v tem času pridružila še osnovna šola kot duhovni temelj za uspešnejše
in popolnejše oblikovanje bodočih generacij dijakov. Za geslo letošnje proslave ste
izbrali misel: »Skozi tebe kipela bo rast.« Res bujna je bila ta rast v prvih
20 letih delovanja v obnovljenem Zavodu in upajmo, da bo tako tudi v prihodnje.
Praznik
sv. Stanislava, zavetnika zavoda, v letu vere je priložnost, da razmislimo
o poslanstvu zavoda, ki je med drugim tudi vzgoja mladih v celostne krščanske osebnosti.
Njegova osnova je vzgoja za klasične vrednote, integrirane in obogatene z evangeljsko
vizijo sveta in človeka. Vzgoja za spoštovanje človekovega dostojanstva, njegovega
duha in svobode, njegovega veselja do ustvarjalnosti, pa tudi pojmovanja človeka kot
Božje podobe, ki je namenjen za večno življenje pri Bogu.
Zavod in vsi dijaki,
ki ga sestavljate kot živ organizem, imate v sv. Stanislavu vzornika in priprošnjika.
Komaj 18 let star gojenec rimskega jezuitskega kolegija je bil prej na Dunaju odličen
in resen študent, razmišljujoč in usmerjen v iskanje smisla življenja. V luči današnje
Božje besede je v kratkem času izpolnil dolga leta. Brezmadežno življenje je pri njem
odtehtalo visoko starost.
Dragi dijaki in dijakinje! Temeljita izobrazba, tako
humanistična kot naravoslovna, in vzgoja naj bi vam pomagale izbirati med vrednotami,
med različnimi pogledi na svet in življenje, med etičnimi nazori. Vedno bolj nas obdaja
miselnost, ki vse relativizira. Govori o »smrti Boga«. A če je Bog mrtev, potem
sonca resnice, ljubezni, lepega ni več. Vse postane relativno.
Dragi mladi!
Živimo v okolju, ki govori, misli, predvsem pa živi, kot da Boga ne potrebuje. V tem
okolju mora veren človek priti do neke trdnosti. Braniti mora svoja stališča, utemeljevati
svoje prepričanje, opravičevati svojo vero predvsem z življenjem, a tudi z besedami
je treba znati pojasniti razloge svojega upanja.
Vera je notranja luč – kot
pravita papeža Benedikt XVI. in Frančišek v okrožnici Luč vere – ni človekova
najdba ali sad intelektualnih naporov; je dar! Ta luč človeka umešča v prostor življenja,
da ve, kje biva. Osvetljuje mu pot, po kateri hodi, prinaša gotovost, da ve, kako
naj ravna in kaj hoče.
Ključ do globljega spoznanja pa je ljubezen. Bog se
nam je razodel kot ljubezen, kot ljubeči in usmiljeni Oče. Njegov sin Jezus Kristus
je razodetje njegove ljubezni. Zato ga le v ljubezni lahko spoznavamo. Vera kot velika
luč, ki razsvetljuje človeka, torej ne prihaja od človeka, ampak od začetnika, od
luči same, od Boga, ki se nam je v Kristusu-Luči tudi razodel. Človek je poklican,
da to luč sprejme, da se k njej obrne in se nenehno k njej spreobrača. Naša vera pa
bo vedno trdnejša, če ne bomo le govorili o Bogu, ampak se z Bogom tudi pogovarjali.
V
času, v svetu, ki govori, da v naravoslovnih znanostih lahko odkrijemo zadnji odgovor
o svetu in človeku, kjer se govori, da je »Bog mrtev« in da bo religija izbrisana
zahvaljujoč družbi razvoja in napredka znanosti, je potrebno tudi naravoslovno znanje.
Pred
kratkim sem bral izjave hrvaškega znanstvenika dr. Brigljevića, ki sodeluje in dela
pri Evropskem centru za nuklearna raziskovanja, t. im. CERN-u, ki deluje pod
zemljo blizu Ženeve na meji med Švico in Francijo. Tam dela 5000 fizikov s celega
sveta. Že pred 4 leti sem poslušal 2 verna znanstvenika iz tega centra, ki sta predavala,
da raziskujejo, kaj se je dogajalo v prvih stotinkah sekunde t. im. prapoka. Zdaj
pa je bil v Glasu koncila, hrvaškem katoliškem tedniku, objavljen še pogovor
s tem globoko vernim znanstvenikom, pripadnikom Opus Dei. Razgovoril se je
o Higgsovem bozonu – t. im. Božjem delcu, čeprav to ime nima nobene zveze z
Bogom. On je rekel, da znanstveni dosežki so in morajo biti v globokem skladju z vero.
Boga ne dokazujejo, a mu tudi ne nasprotujejo. Vprašanje vseh vprašanj je, ali je
slika sveta, ki jo dobivam kot znanstvenik, v skladu s sliko in vedenjem, ki ju imam
kot vernik. Osebno sem globoko prepričan, da sta v globokem skladju. Svet je racionalen,
ker v njem vladajo zakoni, ki so racionalni. Svet je delo Božje modrosti, v katerem
vlada razum, kljub vsem zgodovinskim nesporazumom in kontroverzam. Bolj, ko stvarstvo
odkrivam, bolj dojemam njegovo brezmejnost, bolj ko se z vero pogrezamo v Boga, več
neodkritih globin zaslutimo v njem.
Dragi dijaki in profesorji! Zahvalimo
se danes, na god sv. Stanislava, ob 20-letnici ponovnega delovanja Zavoda in
vseh ustanov, ki jih združuje, za vse bogastvo znanja in duhovnega spoznanja, za vse,
kar intelektualno in duhovno oblikuje mladi rod. V Evangeliju smo slišali: »Srečne
oči, ki vidijo, kar vi vidite.« Lahko rečemo: »Srečna srca, ki so doživela
v Zavodu to, kar vi prejemate in doživljate.« Mnogim rodovom v minulih 70 letih
niso bile dane te možnosti. Naj Bog na priprošnjo sv. Stanislava blagoslavlja in v
Svetem Duhu bogati sedanje in še številne bodoče generacije, da bi bile, kot ste zapisali
v zborniku ob 20-letnici, nosilke nečesa novega in da bi skozi ustanove Zavoda
sv. Stanislava še dolgo kipela bujna rast. Amen.