Delo sester misijonark med migranti na meji Mehike z ZDA

MEHIKA (sreda, 13. november 2013, RV) – Na današnji dan mineva 75 let od beatifikacije matere Frančiške Cabrini, poznane kot »matere emigrantov«. Cabrinijeva, ki je bila kasneje razglašena tudi za svetnico, je ustanovila misijonarke presvetega Jezusovega srca. Delovala je med italijanskimi izseljenci v Ameriki. Njene sestre sedaj iščejo nova strateška mesta emigracije za svoje delovanje. Od leta 2009 dalje so tako prisotne na meji med Mehiko in ZDA.

Cerkev v Mehiki in tamkajšnja Komisija za človekove pravice že dlje časa opozarjata na problem ugrabitev, ki se množično pojavlja med migranti. Samo v obdobju šestih mesecev, med septembrom 2008 in februarjem 2009, je bilo med njimi registriranih okoli 10 tisoč primerov ugrabitev. Ugrabljenci so bili izpuščeni na prostost samo po plačilu ogromne odkupnine. Mehika predstavlja državo izvora, prehoda, cilja in vrnitve migrantov. S tem pa so tudi njene meje med tistimi na svetu, ki doživljajo največji naval migrantov. Razmere so pogosto poostrene zaradi velikih razdalj in tveganja nasilja, ki jih morajo premagati osebe, ki želijo priti čez mejo. Kljub mnogim nevarnostim, med katerimi je tudi omenjeni pojav ugrabitev, obstaja le malo dejavnosti s strani oblasti, ki bi se spopadale s temi problemi. V večini primerov zločini ostajajo nekaznovani zaradi apatije, opustitve ali podkupnin.

Misijonarke presvetega Jezusovega srca so se zatorej po pozornem razločevanju in v želji po konkretnem delovanju med emigranti odločile odpreti misijon v manjšem mehiškem mestu Altar blizu meje z ZDA. Kraj je posebej pomenljiv zaradi bližnje ceste, obdane s križi, postavljenimi v spomin na številne emigrante, ki so umrli med težavno potjo čez puščavo. Sestra Carmen, ena izmed tistih, ki delujejo na misijonu, pripoveduje, da je mesto Altar na videz mirno. Domačini se uspejo preživljati z lastnim delom, tudi na račun emigrantov, katerim pretirano zaračunajo za prehod do meje. Sestra Carmen se je s skupino prostovoljcev pred kratkim sama udeležila pohoda čez puščavo. Namen pohoda, ki je organiziran vsako leto, je osveščanje o tem, kaj pretrpijo osebe, ki se odločijo ali nimajo druge možnosti kot te, da prehodijo 120 kilometrov dolgo razdaljo med dvema mestoma na nasprotnih straneh meje.

Sestra Carmen, misijonarka presvetega Jezusovega srca, se spominja, kako so se udeleženci pohoda spraševali: »Če gremo le z veliko težavami dalje mi, ki hodimo po tej poti z vso potrebno pomočjo, brez strahu, da bi nas odkrili, brez trpinčenja, da smo za seboj pustili družino, kako je potem za tiste, ki nimajo pomoči, ki čutijo tesnobo, da bi se morali zadolžiti, da bi si lahko plačali potovanje, ki so v strahu, da bodo zapuščeni, ugrabljeni, da jih bodo preganjale straže, ali celo, da bodo izgubili življenje?« Sestra Carmen nadaljuje, da so dejanja teh oseb, ki se podajo na pot, resnično junaška. Žene jih zgolj ljubezen do njihovih družin, do njihovih otrok. Zaradi njih tvegajo pot čez puščavo ponoči. Zanje, med skrivanjem, ta pot traja tudi do štirideset dni, medtem ko so jo prostovoljci prehodili pri belem dnevu v enem tednu. Organizirani pohod tako omogoči izkusiti le majhen del tistega, kar živijo osebe, ki so bile prisiljene zapustiti svojo domovino, da bi si poiskale dostojnejši način življenja.

Audio: