V Vatikanu predstavili knjigo kardinala Bertoneja: Papeška diplomacija v globaliziranem
svetu
VATIKAN (torek, 12. november 2013, RV) – »Papeška diplomacija v globaliziranem
svetu« je naslov knjige kardinala Tarcisia Bertoneja, ki so jo danes popoldne
predstavili v Vatikanu. Gre za izbor govorov, dokumentov in drugih besedil kardinala
Bertoneja od leta 2006 do 2013, ko je opravljal službo vatikanskega državnega tajnika.
Na predstavitvi knjige, k kateri predgovor je napisal papež Frančišek, sta zbrane
nagovorila tudi msgr. Dominique Mamberti, tajnik za odnose z državami, in Hans-Gert
Pöttering, nekdanji predsednik Evropskega parlamenta.
Navzoč je bil prav tako
kardinal Bertone, ki je med zahvalami na prvo mesto postavil papeža Frančiška ter
navedel njegove besede iz predgovora. Etika solidarnosti se v skupnosti držav izraža
na osnovi ljubezni in dejavne solidarnosti. To pa ni nekaj, kar raste spontano, ampak
za kar so potrebni delo, potrpežljivost, vsakodnevna zavzetost, iskrenost, ponižnost,
profesionalnost. In to je glavna pot, ki jo je diplomacija poklicana prehoditi v 21.
stoletju, je Bertone navajal Frančiškove besede. Diplomatsko delo, ki ga opravlja
državni tajnik, ki je prav tako škof katoliške Cerkve, mora biti povezano s pastoralo,
je dodal kardinal. Med drugim je še zatrdil, da je funkcija državnega tajnika, dediča
starodavne in posebne tradicije, po drugem vatikanskem koncilu postala zelo drugačna
in oddaljena od t.i. 'papeške monarhije'; postala je namreč vloga sodelavca, svetovalca
in zvesto sredstvo poslanstva, ki prihaja od zgoraj in ki se uteleša v pestrih in
izvirnih osebnostih Petrovih naslednikov. Kardinal Bertone je sklenil s Frančiškovimi
besedami in izrazil željo, da bi papeška diplomacija prispevala k »ponovnemu rojstvu
tiste moralne razsežnosti v mednarodnih odnosih, ki omogoča človeški družini, da skupaj
živi in se razvija. Če človek izraža svojo človeškost v komunikaciji, odnosih in ljubezni
do sebi enakih, se lahko različni narodi povežejo okoli skupnega
cilja in praks ter tako ustvarijo skupno in dobro ukoreninjeno pot.«
Msgr.
Mamberti pa je v svojem govoru Bertonejevo knjigo označil kot »celovito
zbirko, ki se loteva nekaterih temeljnih tem diplomatskega delovanja Svetega sedeža,
a se prav tako zaustavi pri značilnih potezah tistih, ki so poglavitni protagonisti
tega delovanja, od papeža do papeških predstavnikov«. Delo nas pospremi med 'gube'
rodovitnega nauka Benedikta XVI. in tudi Frančiška, čeprav se slednjega zaradi časovnih
razlogov bolj dotika. Po Mambertijevih besedah je posebnost govorov državnega tajnika
ta, da so ti glas papežev pred vladami in javnimi oblastmi. Ena od pomembnih značilnosti
papeške diplomacije, ki je še toliko bolj pomembna v globaliziranem svetu, je zatorej
to, da »diplomacijo predstavljajo obrazi in imena«, ki jo utelešajo na terenu.
Bertonejevo delo zato posveča celotno poglavje ravno diplomatom, tako tistim, ki so
delovali pred njim, kot tistim, ki se izobražujejo na Papeški cerkveni akademiji.
»Papeževi predstavniki niso samo veleposlaniki kot vsi drugi, kajti niso 'tujci'
tam, kjer delujejo. Na nek način sodelujejo v poslanstvu samega papeža, ki
brate potrjuje v veri, s tem, da vedno bolj utrjujejo vezi edinosti, ki so med apostolskim
sedežem in lokalnimi Cerkvami.« V tem smislu po Mambertijevih besedah ne smemo
nikoli pozabiti, da papeška diplomacija, še preden je vez dialoga med civilnimi cerkvenimi
skupnostmi, je predvsem sredstvo za kohezivnost znotraj Cerkve, znamenje skrbi za
vse Cerkve, kar je bilo vedno značilno za rimskega škofa. Življenjsko merilo služabnikov
Cerkve je stkano iz tihe in velikodušne predanosti Kristusovemu Telesu in dolgotrajnemu
služenju človeku.