S papežem Frančiškom skozi minuli teden

»Obstaja globoka in neločljiva vez med tistimi, ki so še vedno romarji na tem svetu, med nami, in tistimi, ki so prestopili prag smrti in vstopili v večno življenje. Vsi krščeni tukaj na zemlji, duše v vicah, in vsi blaženi, ki so že v raju, oblikujejo eno samo veliko družino,« tako je pojasnjeval papež Frančišek med splošno avdienco preteklo sredo, ko je spregovoril o občestvu svetnikov.

Občestvo svetnikov
Kot kristjani moramo biti veseli, da imamo v nebesih mnogo bratov in sester, ki Jezusa prosijo za nas. Gre za najbolj tolažilno resnico naše vere, kajti spominja nas, da nismo sami, ampak da obstaja občestvo življenja med tistimi, ki pripadajo Kristusu, občestvo, ki se rodi iz vere. Izraz »svetniki« se namreč pripisuje tistim, ki verujejo v Gospoda Jezusa. Zato so se tudi prvi kristjani imenovali »sveti«. »Naša vera potrebuje podporo drugih, predvsem v težkih trenutkih.« Če smo združeni, je vera okrepljena. Pa vendar je v teh težkih trenutkih treba zaupati v Božjo pomoč preko sinovske molitve, obenem pa je pomembno zbrati pogum in ponižnost ter se odpreti drugim, je poudaril papež Frančišek. »V tem občestvu smo ena velika družina, kjer si vsi deli med seboj pomagajo in se podpirajo.«

Jezus moli in upanje kot goreče pričakovanje
»Jezus je priprošnjik, tisti, ki moli, in moli k Očetu skupaj z nami in pred nami.« To so bile papeževe besede med homilijo pri ponedeljkovi jutranji maši. Poudaril je, da smo bili opravičeni zaradi Jezusa in da Jezus še vedno moli. Je »prvi, ki moli«, je kot naš »brat«, »človek kot mi«, ki posreduje za nas. Bratje in sestre moramo moliti drug za drugega, je dejal papež Frančišek. Dan kasneje pa je med jutranjo homilijo poudaril, da upanje ni optimizem, ni sposobnost gledati na stvari z dobrim duhom in iti naprej, ampak je »goreče pričakovanje«. Upanje je najbolj ponižna med krepostmi, ker se skriva v življenju. Prvi kristjani so ga upodabljali kot sidro, pritrjeno na obali onstranstva. Naše življenje je namreč hoja proti temu sidru. »Eno je živeti v upanju, kajti v upanju smo rešeni, druga stvar pa je živeti kot dobri kristjani in nič več. Živeti v pričakovanju razodetja ali živeti dobro z zapovedmi, biti usidrani na obrežju onstranstva ali parkirani v umetni laguni.«

Skupaj lahko služimo svetu
»Sami ne moremo storiti veliko, a skupaj lahko služimo vsemu svetu, tako da širimo resnico in lepoto evangelija na vse konce sveta.« Tako je papež Frančišek v preteklem tednu nagovoril zaposlene na vatikanski televiziji. Spodbudil jih je, naj »igrajo kot moštvo«. Učinkovitost pastorale na področju komunikacije je mogoča, če se ustvarjajo vezi in se okoli skupnih projektov steka vrsta vsebin ter so združeni nameni in moči. »Vemo, da to ni lahko, a če si boste pomagali skupaj sestaviti moštvo, bo vse postalo lažje, predvsem pa bo slog vašega dela pričevanje občestva.«

Je moja ljubezen do Boga tako močna kot Pavlova?
»Brez Kristusove ljubezni, ne da bi živeli iz te ljubezni, jo priznavali, se hranili iz te ljubezni, ni mogoče biti kristjan.« Te besede pa je papež namenil poljskim vernikom, za katere je v četrtek daroval mašo v kapeli sv. Sebastjana v vatikanski baziliki. Apostol Pavel je bil prepričan, da ga nihče ne more ločiti od Kristusove ljubezni. »Prav ta Gospodova ljubezen je bila središče Pavlovega življenja.« Bila je njegova oporna točka in od nje ga niso mogli oddaljiti niti preganjanja, bolezni ali izdaje. Podoba Pavla, ki vse do konca ostaja zvest Jezusovi ljubezni, je ravno nasprotna nezvestemu mestu Jeruzalem. Papež Frančišek si je zato zastavil vprašanje: »Sem bolj podoben Pavlu ali Jeruzalemu? Je moja ljubezen do Boga tako močna kot Pavlova ali je moje srce mlačno kot Jeruzalemovo?«

Vera vzbuja drže pristne dobrote
Istega dne se je papež srečal tudi s člani Krožka svetega Petra, katerim je na srce položil spodbudne besede: »Vsak dan je vsakdo izmed nas poklican tolažiti, biti ponižno, toda velikodušno orodje Božje previdnosti in njegove usmiljene dobrote, njegove ljubezni, ki razume in prizanaša, njegove tolažbe, ki dviguje in opogumlja.« »Vera, živeta na resen način, vzbuja drže pristne dobrote,« je zatrdil papež Frančišek. Vsak dan se namreč srečujemo s situacijami, ki od nas zahtevajo odgovore. »Vsak dan smo vsi poklicani, da postanemo Božje ljubkovanje.«

Svetniki niso rojeni popolni
»Svetniki niso nadljudje in niti niso rojeni popolni. So kakor mi, kakor vsakdo izmed nas, so osebe, ki so preden so dosegle nebeško slavo, živele normalno življenje z radostmi in bolečinami, napori in upanji.« S temi besedami je papež Frančišek začel nagovor pred molitvijo Angelovega češčenja na praznik vseh svetih. Svetniki »so osebe, ki zaradi Božje ljubezni v svojih življenjih Bogu niso postavljale pogojev; niso bile hinavske; svoja življenja so preživele v služenju drugim. Trpele so zaradi veliko nasprotovanj, a ne da bi sovražile,« je poudaril papež Frančišek. »Nikoli sovražiti, služiti drugim, najbolj ubogim, moliti in veselje: to je pot svetosti.« Na to pot, ki ima ime in obličje Jezusa Kristusa pa smo poklicani vsi.

Upanje ti razširja dušo
Na praznik vseh svetih je papež popoldne daroval tudi sveto mašo na rimskem pokopališču Verano. Med homilijo je med drugim poudaril: »Videti Boga, biti mu podoben, to je naše upanje.« »Upanje je nekaj podobnega kot kvas, razširja ti dušo. V življenju so težki trenutki, toda z upanjem gre duša naprej in gleda na to, kar nas čaka. Danes je dan upanja. Naši bratje in sestre so pred Bogom in tudi mi bomo iz čiste Gospodove milosti tam, če bomo hodili po Jezusovi poti.« »Ob tem današnjem zahajanju sonca,« tako je še povabil papež Frančišek, »lahko vsak pomisli na zahod svojega življenja: Kakšen bo moj zahod? Vsi mi bomo prišli do zahoda! Gledam nanj z upanjem?«

Audio: