Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik vseh svetih
Z velikim veseljem obhajamo praznik vseh svetih. Ko bi obiskali botanični vrt in bi
začudeno občudovali, koliko različnih rastlin in rož obstaja, bi spontano pomislili
na Stvarnikovo domišljijo, s katero je napravil zemljo kot čudovit vrt. Podoben občutek
imamo, ko pomislimo na področje svetosti. Svet postane pred nami kot vrt, v katerem
je Božji Duh z občudovanjem vredno domišljijo obudil množico svetnikov in svetnic
vseh starosti in družbenih slojev, jezikov, ljudstev in kultur. Med sabo so si sicer
različni, vsak s svojo lastno osebno značilnostjo in duhovno karizmo, vsi pa zaznamovani
z Jezusovim 'pečatom' (prim. Raz 7,3), z odtisom njegove ljubezni, ki jo je
izpričal s križem. Vsi se sedaj veselijo na praznovanju brez konca. Ta cilj pa so
dosegli, kakor Jezus, preko velikih stisk in preizkušenj tako (prim. Raz 7,14), da
se je vsak soočil s tisto žrtvijo, ki je njemu pripadala, da bi bil tako deležen slave
vstajenja.
Slovesni praznik vseh svetih se je uveljavil v prvem tisočletju
najprej kot skupno obhajanje mučencev. Že leta 609 je papež Bonifacij IV. posvetil
Pantheon Devici Mariji in vsem mučencem. To mučeništvo pa lahko razumemo tudi v širšem
pomenu, kot brezpogojno ljubezen do Kristusa. Ta ljubezen pa se izrazi v popolni podaritvi
samega sebe Bogu in bratom. Do tega duhovnega cilja, h kateremu se stegujejo vsi krščeni,
se pride po poti evangeljskih blagrov, kakor to nakazuje današnje slovesno bogoslužje
(Mt 5,1-12a). To pot je začrtal Jezus sam. Po tej poti so se trudili hoditi svetniki
in svetnice, kljub temu, da so se zavedali svojih človeških omejenosti. Med svojim
zemeljskim bivanjem so bili ubogi v duhu, žalostni zaradi grehov, krotki, lačni in
žejni pravičnosti, usmiljeni, čisti v srcu, delavci za mir ter preganjani zaradi pravičnosti.
Bog pa jim je dal predokušati svojo lastno srečo že na tem svetu, v polnosti pa jo
uživajo onkraj. Sedaj so potolaženi, podedovali so deželo, nasičeni so, odpuščeno
jim je ter kot njegovi otroci gledajo Boga. Ali na kratko: 'njih je nebeško kraljestvo'
(prim. Mt 5,3.10).
Slovesni praznik vseh svetih je ugodna priložnost, da dvignemo
pogled od minljivih zemeljskih resničnosti, k Božji razsežnosti večnosti in svetosti.
Današnje bogoslužje nas spominja, da je svetost izvirna poklicanost vsakega krščenega
(prim. C 40) Kristus je namreč, ki je z Očetom in Duhom edini Sveti (prim. Raz 15,4),
ljubil Cerkev kot svojo nevesto ter je zanjo dal samega sebe z namenom, da bi jo posvetil
(prim. Ef 5,25-26). Zaradi tega so vsi člani Božjega ljudstva poklicani, da postanejo
sveti, kakor trdi apostol Pavel: 'Kajti to je Božja volja, vaše posvečenje'
(1Tes 4,3). Povabljeni smo torej, da ne gledamo Cerkve samo v njeni časni in človeški
plati, zaznamovani s slabostmi, ampak kot je sam Kristus hotel, kot 'občestvo svetih'
(KKC 946). V 'Veroizpovedi' Cerkev izpovedujemo kot sveto, saj je kot Kristosovo
telo, orodje za udeležbo pri svetih skrivnostih, predvsem pri sveti evharistiji in
kot družina svetih, katerim smo bili v varstvo izročeni na dan krsta. Danes obhajamo
ravno to nešteto občestvo vseh svetih, ki nam preko njihovih različnih življenskih
poti, kažejo poti svetosti, ki pa imajo en sam skupni imenovalec: hoditi za Kristusom
ter se preoblikovati po Njem, kar je poslednji cilj našega človeškega življenja. Pravzaprav
lahko vsi življenski stanovi postanejo ob delovanju milosti, osebnem prizadevanju
in zvestobi, poti posvečevanja.