Papež Frančišek pri jutranji pridigi: Kontemplacija skrivnosti, Božja bližina, izobilje milosti

VATIKAN (torek, 22. oktober 2013, RV) – Da bi vstopili v skrivnost Boga, ni dovolj samo razumsko premišljevanje. Pomembne so tri stvari: kontemplacija, bližina in izobilje. Med jutranjo sveto mašo v Domu sv. Marte je papež Frančišek izhajal iz današnjega odlomka iz pisma apostola Pavla Rimljanom. Ko nam Cerkev želi kaj povedati o skrivnosti Boga, uporablja eno samo besedo: čudovito. Skrivnost je čudovita skrivnost, je povedal papež in najprej spregovoril o kontemplaciji: »Motriti skrivnost o našem zveličanju, o našem odrešenju – to lahko razumemo samo na kolenih, v kontemplaciji. Ne samo z razumom. Ko razum želi razložiti neko skrivnost, ta vedno postane nekaj neumnega,« je poudaril Frančišek in dodal, da se je to že zgodilo v zgodovini Cerkve. »Kontemplacija: razum, srce, na kolenih, molitev – vse to skupaj; tako vstopimo v skrivnost.«

Drugo, kar nam pomaga vstopiti v skrivnost, je bližina. En človek je grešil in en človek nas je rešil, je pojasnjeval papež. To je Bog, ki je blizu, blizu nam, blizu naši zgodovini. Od prvega trenutka naprej, ko je izbral očeta Abrahama, je hodil s svojim ljudstvom. In to vidimo tudi pri Jezusu, ki je bil obrtnik, delavec. Papež je spomnil na podobo bolničarja ali bolničarke v bolnišnici, ki s svojimi rokami oskrbuje rano za rano: »Bog se vključi, se vmeša v našo bedo, približa se našim ranam in jih celi s svojimi rokami; in da bi imel roke, je postal človek. To je Jezusovo osebno delo. En človek je grešil, en človek ga prihaja rešit.« To je ta bližina, kajti Bog nas ne rešuje samo v skladu z nekim dekretom, zakonom, ampak nas rešuje z nežnostjo, z ljubkovanjem, rešuje nas s svojim življenjem, za nas.

Tretja beseda, ji jo je izpostavil sveti oče, pa je izobilje. Kjer se je pomnožil greh, tam se je še bolj pomnožila milost. Vsak med nami pozna svojo bedo, ki je obilna. A Božji izziv je, da jo premaga, da ozdravi rane, kot je to storil Jezus. Še več: podeli tisti obilni dar svoje ljubezni, svoje milosti. Tako lahko tudi razumemo, zakaj je Jezus dajal prednost grešnikom. »V srcu teh ljudi je bilo obilje greha. Jezus pa je pristopal k njim z izobiljem milosti in ljubezni. Božja milost vedno zmaga, kajti On sam je tisti, ki se daje, ki se približuje, ki nas ljubkuje, ki nas ozdravlja,« je zatrdil papež in dodal, da so ravno zato Jezusu bili najbolj pri srcu največji grešniki. Iskal jih in jih klical, naj pridejo k njemu. In ko so ga vprašali za pojasnitev, jim je govoril: 'Zdravi vendar ne potrebujejo zdravnika. Jaz sem prišel, da vas ozdravim, da vas rešim.'

Nekateri svetniki pravijo, da je najslabši greh to, da Bogu ne zaupamo. A kako lahko ne zaupamo Bogu, ki je tako blizu, tako dober, ki ima raje naše grešno srce, je dejal Frančišek. Te skrivnosti ni lahko razumeti z razumom. Morda nam pri tem lahko pomagajo te tri besede: kontemplacija, bližina in izobilje. »Bog je vedno blizu z izobiljem svoje milosti, s svojo nežnostjo, s svojim bogastvom usmiljenja,« je sklenil papež.

Audio: