Poslanica svetega očeta Frančiška za svetovni misijonski dan 2013

Dragi bratje in sestre!
Letos, ko praznujemo svetovni misijonski dan, se končuje leto vere, ki je pomembna priložnost, da okrepimo naše prijateljstvo z Gospodom, kakor tudi našo hojo kot Cerkev, ki pogumno oznanja evangelij. S te perspektive želim podati nekaj misli.

1. Vera je dragocen Božji dar, ki odpira naš um, da Boga spoznavamo in ljubimo. Bog želi vstopiti v odnos z nami, nam omogočiti, da postanemo deležni njegovega življenja ter narediti naše življenje lepše, boljše in polno smisla. Vera pa mora biti sprejeta ter potrebuje naš osebni odgovor in pogum, da se zaupamo Bogu, da živimo njegovo ljubezen in da smo hvaležni za njegovo brezmejno usmiljenje. Vera je dar, ki ni namenjen samo nekaterim, ampak je darežljivo podarjen. Vsak naj bi izkusil veselje biti ljubljen od Boga, veselje zveličanja! Vera je dar, ki se ga ne more obdržati zase, ampak se ga mora deliti z drugimi. Če ga hočemo obdržati samo zase, postanemo izolirani, nerodovitni in bolni kristjani. Oznanjevanje evangelija je sestavni del poslanstva Kristusovih učencev ter stalno prizadevanje, ki oživlja celotno življenje Cerkve. »Misijonski zagon je jasno znamenje zrelosti cerkvene skupnosti« (papež Benedikt XVI., Verbum Domini, 95). Vsaka skupnost je »odrasla«, ko izraža vero in jo praznuje z veseljem pri bogoslužju, živi dejavno ljubezen, stalno oznanja Božjo Besedo, gre ven izza svoje ograje, da ponese vero na »obrobja«, posebej tistim, ki še niso imeli možnosti spoznati Kristusa. Trdnost naše vere na osebni in skupnostni ravni se tudi meri po sposobnosti sporočanja vere drugim, njenega širjenja in življenja v dejavni ljubezni, pričevanja zanjo pred tistimi, ki jih srečamo in z skupaj z njimi hodimo po poti življenja.

2. Leto vere, petdeset let po začetku drugega vatikanskega koncila celotno Cerkev spodbuja, da bi se ponovno zavedala svoje prisotnosti v sodobnem svetu in svojega poslanstva med ljudstvi in narodi. Pri misijonskem poslanstvu ne gre samo za geografska ozemlja, ampak za ljudstva, kulture in posameznike, ker »meje« vere ne gredo samo skozi kraje in človeška izročila, ampak skozi srce vsakega človeka. Drugi vatikanski koncil je na poseben način poudaril, kako je misijonska naloga širjenja meja vere, naloga vsakega krščenega in vseh krščanskih skupnosti. »Ker Božje ljudstvo živi zlasti v škofijskih in župnijskih občestvih in v njih postaja na nek način vidno, pripada tudi njim, da pričujejo za Kristusa pred narodi« (prim. Ad gentes, 37). Vsaka skupnost se torej sooča z izzivom in vabilom, da poslanstvo, ki ga je Jezus zaupal apostolom, naj bodo njegove »priče v Jeruzalemu, po Judeji in Samariji vse do konca zemlje«, postane njihovo poslanstvo (prim. Apd 1,8); in sicer ne kot drugoten, ampak kot bistven vidik krščanskega življenja. Vsi smo povabljeni, da gremo na ceste sveta ter hodimo z našimi brati in sestrami ter izpovedujemo in pričujemo za našo vero v Kristusa in postanemo oznanjevalci njegovega evangelija. Škofe, duhovnike, duhovniške in pastoralne svete, posameznike in skupine, ki imajo odgovornost v Cerkvi, vabim, da v svojih formacijskih in pastoralnih programih poudarijo misijonsko razsežnost ter začutijo, da njihovo apostolsko prizadevanje ni popolno, dokler ne vsebuje namena pričevati za Kristusa pred narodi in vsemi ljudstvi. Misijonski vidik ne zadeva samo programske razsežnosti krščanskega življenja, ampak tudi paradigmatično razsežnost, ki zadeva vse vidike krščanskega življenja.

3. Evangelizacijsko delo pogosto naleti ne samo na zunanje ovire, ampak tudi na ovire znotraj cerkvene skupnosti. Včasih gre za pomanjkanje gorečnosti, veselja, poguma in upanja pri oznanjevanju Kristusovega sporočila in pri pomoči ljudem našega časa, da bi se srečali z njim. Včasih se še vedno misli, da pomeni oznanjevanje resnice evangelija napad na svobodo. Papež Pavel VI. je glede tega jasno povedal: »Bila bi napaka, če bi soljudem v zavest kar koli vsiljevali. Njihovim zavestim ponuditi resnico evangelija in zveličanje Jezusa Kristusa v polni jasnosti in v popolnem spoštovanju do svobodnih izbir, ki jih bo storila, pa je poklon tej svobodi« (Evangelii Nuntiandi, 80). Vedno moramo imeti pogum in veselje, da srečanje s Kristusom ponudimo s spoštovanjem, in da smo glasniki njegovega evangelija. Jezus je prišel med nas, da bi nam pokazal pot zveličanja in tudi nam zaupal poslanstvo, da z njo seznanimo ljudi do skrajnih mej sveta. Prepogosto vidimo, da se ponujajo in poudarjajo nasilje, laži in napake. Za naš čas je nujno, da po oznanjevanju in pričevanju zasveti dobro življenje evangelija in to iz notranjosti Cerkve same. Pri tem je pomembno, da nikoli ne pozabimo na osnovno načelo, ki velja za vsakega evangelizatorja: nihče ne more oznanjati Kristusa brez Cerkve. Evangelizacija ni ločeno, posamično ali zasebno dejanje, ampak je vedno cerkveno. Papež Pavel VI. je zapisal: »Ko najbolj neznani pridigar, katehet ali župnik oznanja evangelij, zbere skupaj majhno občestvo, podeli zakrament, četudi je sam, izvrši dejanje Cerkve. On ne deluje »iz poslanstva, ki bi si ga pripisal sebi v moči osebnega navdiha, ampak v edinosti s poslanstvom Cerkve in v njenem imenu« (prav tam, 60). To daje moč poslanstvu ter da čutiti misijonarju in evangelizatorju, da ni nikoli sam, ampak da je del enega Telesa, ki ga oživlja Sveti Duh.

4. V naši dobi razširjena mobilnost in enostavno komuniciranje preko novih sredstev sta med seboj pomešala ljudstva, znanja in izkušnje. Zaradi dela se celotne družine selijo z ene celine na drugo; profesionalne in kulturne izmenjave, turizem, in drugi podobni pojavi prav tako povzročijo, da se ljudje množično premikajo. Tako tudi za župnijsko skupnost postane zahtevna naloga vedeti, kdo na njenem območju živi stalno ali začasno. Vse bolj se na vedno bolj obširnih področjih v pokrajinah, ki so bile tradicionalno krščanske, povečuje število tistih, ki vere ne poznajo, ki so ravnodušni glede verske razsežnosti ali pa so pod vplivom drugih verovanj. Ni redko, da nekateri krščeni sprejemajo takšne odločitve, ki jih vodijo stran od vere, in jih tako naredijo potrebne »nove evangelizacije«. Temu lahko dodamo še dejstvo, da blagovest Jezusa Kristusa velikega dela človeštva še ni dosegla. Prav tako živimo v času krize, ki se dotika različnih področij človekovega obstoja, ne samo ekonomije, financ, prehrambne varnosti, ali okolja, ampak tudi tistih, ki zadevajo globlji pomen življenja in osnovne vrednote, ki ga poživljajo. Tudi človeško sobivanje zaznamujejo napetosti in konflikti, ki ogrožajo varnost in povzročajo težave pri iskanju prave poti do stabilnega miru. V teh zapletenih okoliščinah, ko se zdi, da obzorje sedanjosti in prihodnosti ogrožajo temni oblaki, je v vsaki stvarnosti potrebno pogumno oznanjati Kristusov evangelij, sporočilo upanja, sprave, občestva, Božje bližine, Božjega usmiljenja in zveličanja, ter oznanilo, da je moč Božje ljubezni zmožna premagati temo zla in nas voditi po poti dobrega. Človek našega časa potrebuje gotovo luč, ki osvetljuje njegovo pot in ki jo more dati samo srečanje s Kristusom. Prinesimo takemu svetu z našim pričevanjem in z ljubeznijo upanje, ki ga daje vera! Misijonskost Cerkve ni prozelitizem, ampak pričevanje življenja, ki osvetljuje pot, ki prinaša upanje in ljubezen. Cerkev – ponavljam še enkrat – ni skbrstvena ustanova, podjetje ali nevladna organizacija, ampak skupnost ljudi, ki jih poživlja Sveti Duh in ki so živeli ter živijo čudenje iz srečanja z Jezusom Kristusom in ki želijo deliti to izkušnjo globokega veselja ter sporočilo zveličanja, ki nam ga je prinesel Gospod. In ravno Sveti Duh je tisti, ki vodi Cerkev na tej poti.

Audio:

5. Vsakega želim spodbuditi, da bi bil nosilec Kristusove blagovesti. Posebej sem hvaležen misijonarjem, duhovnikom Fidei Donum, redovnikom in redovnicam ter vedno bolj številnim vernim laikom, ki so sprejeli Gospodov klic in ki so zapustili svojo domovino, da bi služili evangeliju v različnih deželah in kulturah. Prav tako želim poudariti, da se mlade Cerkve same velikodušno angažirajo pri pošiljanju misijonarjev Cerkvam v težavah – neredko Cerkvam stare krščanske tradicije – in tako prinašajo svežino in navdušenje, s katerim živijo vero; vero, ki prenavlja življenje in daje upanje. Živeti v tej vesoljni razsežnosti z odgovorom na Jezusovo naročilo: »Pojdite torej in naredite vse narode za moje učence«, (prim. Mt 28,19) je bogastvo za vsako Cerkev, vsako skupnost, ker pošiljanje misijonarjev ni nikoli izguba, ampak pridobitev. Pozivam vse, ki čutijo ta klic, da velikodušno odgovorijo Svetemu Duhu glede na njihov položaj v življenju, in se ne bojijo biti velikodušni z Gospodom. Vabim tudi škofe, redovne družine, skupnosti in vse krščanske skupine, da z daljnovidnostjo in skrbnim razločevanjem podpirajo misijonski klic ad gentes in da pomagajo Cerkvam, ki potrebujejo duhovnike, redovnike, redovnice in laike, ter tako utrdijo krščansko skupnost. Takšna pozornost naj bo prisotna med Cerkvami, ki so del iste škofovske konference ali iste cerkvene pokrajine, ker je pomembno, da Cerkve, ki so obdarjene s poklici, velikodušno pomagajo tistim, v katerih poklicev primanjkuje.

Istočasno spodbujam misijonarje, posebno duhovnike Fidei Donum in laike, da veselo živijo svojo dragoceno služenje v Cerkvah, h katerim so poslani, in da prinašajo svoje veselje in izkušnje Cerkvam, iz katerih izhajajo; pri tem naj se spominjajo, kako sta Pavel in Barnaba ob koncu svojega prvega misijonskega potovanja »poročala, kaj je Bog storil z njima in kako je odprl vrata vere poganom« (prim. Apd 14,27). Postanejo lahko pot nekakšnega »vračanja« vere, ko prinašajo svežino mladih Cerkva Cerkvam stare krščanske tradicije in tako le-tem pomagajo ponovno odkriti navdušenje in veselje deliti vero v izmenjavi, ki je vzajemna obogatitev v hoji za Kristusom.

Skrb za vse Cerkve, ki ga rimski škof deli z brati škofi, najde pomemben izraz v dejavnosti Papeških misijonskih družb, katerih namen je oživljati in poglabljati misijonsko zavest vsakega krščenega kristjana in vsake skupnosti s tem, da jih spominjajo na potrebo po bolj globoki misijonski formaciji vsega Božjega ljudstva in da spodbujajo krščansko skupnost k prispevku za širjenje evangelija v svetu.