Papež Frančišek med jutranjo mašo v Domu sv. Marte: Ključ, ki odpira
vrata vere, je molitev
VATIKAN (četrtek, 17. oktober 2013, RV) – »Ključ, ki odpira
vrata vere, je molitev,« je poudaril papež Frančišek med današnjo jutranjo mašo
v Domu sv. Marte ter posvaril pred kristjani, ki imajo ključe v žepu, a ne odprejo
vrat. Pri pridigi je izhajal iz današnjega evangelija, kjer Jezus pravi: »Gorje
vam, učitelji postave, ker ste vzeliključ spoznanja. Sami niste vstopili,
tistim pa, ki so hoteli vstopiti, ste to preprečili« (Lk 11,52).
Ko
hodimo po poti in naletimo na zaprto cerkev, se počutimo nenavadno, kajti težko je
razumeti zaprto cerkev, je dejal papež. Včasih nam to pojasnjujejo, a gre za izgovore
in opravičila. Dejstvo ostaja, da je cerkev zaprta, in ljudje, ki hodijo mimo, ne
morejo vstopiti. Še slabše pa je, da Gospod ne more iz nje. V današnjem evangeliju
nam Jezus govori o tej zaprtosti, je pojasnil papež. Gre za »zaprtost kristjanov,
ki imajo v roki ključe, a namesto da bi odprli vrata, jih odnesejo stran«.
Ali še slabše, zaustavijo se na vratih in ne pustijo, da bi drugi vstopili, ter
na ta način niti sami ne vstopijo. Do tega privede pomanjkanje krščanskega pričevanja,
in ko je ta kristjan duhovnik, škof ali papež, je to še slabše.
Kako to, da
kristjan pade v takšno držo s ključi v žepu in zaprtimi vrati, je vprašal Frančišek:
»Vera gre skozi destilator in postane ideologija. Ideologija pa ne povezuje. V
ideologijah ni Jezusa, njegove nežnosti, ljubezni, blagosti. Ideologije so vedno toge.
Ko kristjan postane učenec ideologije, zgubi vero: ni več Jezusov
učenec, ampak je učenec neke miselne drže. In zato Jezus pravi: Odnesli
ste ključ spoznanja. Spoznanje Jezusa je spremenjeno v ideološko in
moralistično spoznanje, kajti te osebe zapirajo vrata z mnogimi predpisi.«
Jezus sam je dejal: Na ramena ljudi nalagate mnogo stvari, a samo eno je potrebno.
To je torej duhovni in miselni proces tistega, ki hoče imeti ključe v žepu in zaprta
vrata, je dodal papež. Vera tako postane ideologija, ideologija pa zbuja strah, odganja
ljudi, jih oddaljuje od Cerkve in tudi Cerkev oddaljuje od ljudi. Po papeževih besedah
gre za težko bolezen teh »ideoloških kristjanov«, ki pa ni nova. O njej govori
že apostol Janez v svojem Prvem pismu. Kristjani, ki izgubijo vero in imajo raje ideologijo,
postanejo togi, moralisti, zagovorniki etike, a brez dobrote.
Vprašanje, ki
se zastavlja, je: Kaj se zgodi s tem kristjanom? Kaj se zgodi v srcu tega kristjana,
duhovnika, škofa, papeža, da postane takšen? Zgodi se preprosta stvar, je odgovoril
papež: »Ta kristjan ne moli. In če ni molitve, vedno zapreš vrata.
Ključ, ki odpira vrata vere, je molitev.« Nadaljeval je, da ko kristjan
ne moli, njegovo pričevanje postane naduto pričevanje. Kdor ne moli je »nadutež,
je ošaben, je zaverovan vase. Ni ponižen. Išče lastno promocijo.«
Nasprotno pa, ko kristjan moli, se ne oddalji od vere, kajti pogovarja se z Jezusom,
je dejal papež in pojasnil, da tukaj gre za molitev in ne recitiranje molitve. Pismouki
so namreč recitirali mnogo molitev, da bi jih drugi videli. Jezus pa pravi: Ko ti
moliš, pojdi v svojo sobo in moli k Očetu na skrivnem, iz srca v srce. Eno je moliti,
drugo pa je recitirati molitev. Pismouki namreč niso molili, zavrgli so vero in jo
spremenili v moralistično ideologijo brez Jezusa. In ko je Jezus odšel od tam, so
pismouki in farizeji začeli na sovražen način pritiskati nanj in poskušali še kaj
izvabiti iz njega, da bi ga tako zalotili pri kakšni besedi. Niso transparentni, je
dodal papež, so ubogi ljudje, umazani z napuhom. »Prosimo Gospoda milosti,«
je sklenil pridigo papež Frančišek, »najprej, da ne bi nehali moliti, da ne bi
izgubili vero, in nato, da bi ostali ponižni, da ne bi postali zaprti in ne bi zapirali
poti za Gospoda.«