Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Terezije Avilske

Ni lahko v nekaj besedah povzeti globoke in razčlenjene terezijanske duhovnosti. Rad bi omenil vsaj nekaj ključnih točk. Najprej Terezija predlaga evangeljske kreposti kot temelj vsega krščanskega in človeškega življenja: še posebej odpoved dobrinam ali evangeljsko uboštvo, in to zadeva vse nas; medsebojno ljubezen kot temeljno prvino skupnostnega in družbenega življenja; ponižnost kot ljubezen do resnice; odločnost kot sad krščanske drznosti; teologalno upanje, ki ga opisuje kot žejo po živi vodi. Pri tem pa ne pozabi človeških kreposti: prijaznosti, resnicoljubnosti, skromnosti, vljudnosti, veselja, kulture.
Svetnica potem poudarja, kako bistvena je molitev. Pravi, da moliti »pomeni družiti se v prijateljstvu, ker smo na ti z njim, za katerega vemo, da nas ljubi« (Življenjepis 8,5). Misel sv. Terezije sovpada z opredelitvijo, ki jo sv. Tomaž Akvinski da za teologalno ljubezen kot »amicitia quaedam hominis ad Deum«, nekakšno prijateljstvo človeka z Bogom, ki je kot prvi ponudil svoje prijateljstvo človeku. Pobuda prihaja od Boga (prim. Summa Theologiae II-ΙI, 23, 1). Molitev je življenje in se postopno razvija vštric z rastjo krščanskega življenja: začenja se z ustno molitvijo, gre skozi ponotranjenje preko meditacije in zbranosti, dokler ne dospe do ljubezenskega zedinjenja s Kristusom in s Presveto Trojico. Seveda ne gre za tak razvoj, kjer bi stopanje na višje stopnice pomenilo zapuščati predhodne vrste molitve, ampak je prej postopno poglabljanje odnosa z Bogom, ki objema vse življenje. Terezija tukaj nima toliko pedagogike molitve kot njeno pravo »mistagogijo«: bralca njenih del poučuje, kako naj moli, tako, da sama moli z njim; pogosto namreč prekine pripoved ali razlago, ko kar izbruhne v molitev.

Naslednja tema, ki je draga naši svetnici, je osrednje mesto Kristusove človeškosti. Za Terezijo je namreč krščansko življenje osebni odnos z Jezusom, ki doseže svoj višek v zedinjenju z njim po milosti, ljubezni n posnemanju. Od tod tudi pomen, ki ga pripisuje premišljevanju trpljenja in evharistije kot Kristusove navzočnosti v Cerkvi za življenje vsakega vernika in kot srce bogoslužja. Sv. Terezija živi brezpogojno ljubezen do Cerkve, kaže živ »sensus Ecclesiae« spričo pojavov razdeljenosti in sporov v Cerkvi njenega časa. Prenovi karmeličanski red z namenom, da bi bolje služil in bolje branil »sveto rimsko katoliško Cerkev« in je pripravljena zanjo dati življenje (prim. Življenjepis 33,5).

Zadnji bistveni vidik terezijanskega nauka, ki ga želim poudariti, je popolnost kot iztezanje vsega krščanskega življenja in njen končni cilj. Svetnica ima zelo jasno predstavo o »polnosti« Kristusa, ki jo kristjan podoživlja. Ob koncu poti po Notranjem gradu, v zadnji »sobani« Terezija opiše tako polnost, ki se udejanji z bivanjem Trojice v edinosti s Kristusom prek skrivnosti njegove človeškosti.

Audio: