VATIKAN (nedelja, 13. oktober 2013, RV) – »V Cerkvi vsak med nami najde
to, kar je potrebno, da bi verovali, živeli kot kristjani, postali svetniki, hodili
na vsakem kraju in v vsaki dobi,« je dejal papež Frančišek med splošno avdienco,
ko je govoril o katoliškosti Cerkve. Kot primer je navedel družino, ki vsakemu omogoča
rast, zorenje, življenje. Ne moremo rasti sami, ne moremo hoditi sami, se izolirati.
Hodi in raste se v skupnosti, v družini. V Cerkvi lahko poslušamo Božjo besedo, gotovi,
da je to sporočilo, ki nam ga je dal Gospod. V Cerkvi lahko srečamo Gospoda v zakramentih,
ki so kot odprta okna, skozi katera nam sije Božja luč, so kot potoki, iz katerih
črpamo življenje samega Boga. V Cerkvi se naučimo živeti občestvo, ljubezen, ki prihaja
od Boga. »Cerkev je katoliška, ker je hiša vseh: vsi so otroci Cerkve in vsi so
v tej hiši.«
»Cerkev ni samo v senci našega zvonika« »Cerkev
je katoliška, ker je vesoljna; razširjena je po celotnem svetu in oznanja evangelij
vsakemu moškemu in vsaki ženski.« Ni elitna skupina, ne nanaša se samo na nekatere.
Poslana je k vsem osebam, celotni človeški vrsti. Prisotna je tudi v svojih najmanjših
delih. »Cerkev ni samo v senci našega zvonika, ampak zaobjema prostranost ljudi,
narodov, ki izpovedujejo isto vero, se hranijo z isto evharistijo, služijo jim isti
pastirji.« Cerkev prav tako pomeni bogastvo različnosti: »Nismo vsi enaki in
tudi ne smemo biti vsi enaki. Vsi smo različni, drugačni, vsak s svojimi lastnostmi.
In to je lepota Cerkve: vsak ima svoje, tisto, kar mu je Bog dal, da bi obogatil druge.«
Frančišek
rimski judovski skupnosti: »Kristjan ne more biti antisemitist!« Kontradiktorno
je, če bi kristjan bil antisemitist, kajti njegove korenine so judovske. »Kristjan
ne more biti antisemitist! Antisemitizem naj bo pregnan iz srca in življenja vsakega
moškega in vsake ženske!« Tako je povedal papež Frančišek na avdienci z delegacijo
rimske judovske skupnosti. Čez nekaj dni bo namreč potekala 70. obletnica deportacije
rimskih judov. Frančišek je spomnil na pomoč, ki so jih v tistem težkem času mnogi
kristjani, katoličani nudili judom. Storili so to, kar je bilo prav, ne da bi se posebej
ukvarjali s krščanskim razumevanjem judovstva ali poznali judovski način življenja.
»Če je res, da je z obeh strani potrebno poglobiti teološki premislek preko dialoga,
je prav tako res, da obstaja življenjski dialog, dialog vsakodnevne izkušnje, ki ni
nič manj temeljni,« je poudaril Frančišek. »Brez prave in konkretne
kulture srečevanja, ki vodi v pristne odnose brez predsodkov in sumničavosti, bi zavzemanje
na intelektualnem področju bolj malo koristilo … Božje ljudstvo ima svoj lastni občutek
in zaznava pot, na katero ga kliče Bog. V tem primeru je to pot prijateljstva,
bližine in bratstva.«
Bog je ženski na poseben način zaupal človeka »S
tem, da je Bog žensko poklical v materinstvo, ji je na prav poseben način zaupal
človeško bitje,« je povedal papež Frančišek na srečanju z udeleženci simpozija,
ki je potekal ob 25. obletnici izdaje apostolskega pisma Janeza Pavla II. O dostojanstvu
žene (Mulieris dignitatem). Mnoge stvari se lahko spremenijo in so se spremenile v
kulturni in družbeni evoluciji, je zatrdil Frančišek. A ostaja dejstvo, da je ženska
tista, ki spočne, nosi v telesu in rodi človeške otroke. To ni le navaden biološki
podatek, ampak dejstvo, ki vsebuje bogastvo pomenov tako za samo žensko in njen način
obstajanja kot za njene odnose in način spoštovanja človeškega življenja in življenja
na splošno. A obstajata tudi dve nevarnosti, ki mrtvičita žensko in njeno poklicanost,
je opozoril papež. Prva hoče materinstvo zvesti na zgolj družbeno vlogo in nalogo.
Druga pa podpira neke vrste emancipacijo, ki hoče zavzeti prostore, ki so si jih prilastili
moški, s tem pa zavrže ženskost z mnogimi njej lastnimi dragocenimi potezami. »Želim
poudariti,« je dejal papež Frančišek, »da ima ženska posebno občutljivost za
'Božje reči', predvsem da nam pomaga razumeti usmiljenje, nežnost in ljubezen
Boga do nas«.
Papež sprejel Kolumbove viteze Sveti oče je minuli
teden sprejel v avdienco približno osemdeset članov Kolumbovih vitezov. Spregovoril
jim je o vsakodnevnih molitvah, žrtvah in apostolskem delovanju, ki jih številni vitezi
živijo v osebnem življenju in preko lokalnih skupnosti. »Molitev, vnema pri pričevanju
vere in pozornost do bratov v stiski naj so stebri, ki vedno vodijo vaše osebne
in skupne dejavnosti,« je dejal papež.
Papeževe jutranje pridige: Moliti
pogumno. Molitev odpira vrata Gospodu Pri pridigah med jutranjimi mašami, ki
jih je sveti oče tudi v minulem tednu daroval v Domu sv. Marte, je med drugim spregovoril
o molitvi: »Kako mi molimo?« je zastavil vprašanje papež. »Molimo iz navade,
pobožno in brezskrbno, ali pa se pogumno postavimo pred Gospoda, da bi ga prosili
milosti, da bi ga prosili tisto, za kar molimo? Pogum v molitvi – molitev,
ki ni pogumna, ni prava molitev. Pogum, da zaupamo, da nas bo Gospod uslišal, pogum,
da trkamo na vrata. Gospod namreč pravi: ''Zakaj vsak, kdor prosi, prejme;
in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.'' A treba je prositi, iskati
in trkati,« je dejal Frančišek.»Naša molitev, če je pogumna, doseže
to, kar prosimo, a prav tako tisto, kar je najpomembnejše: Gospoda.«Spet
drugič je poudaril, da z molitvijo odpiramo vrata Gospodu. Molitev, ki je samo formula
brez srca, kot tudi pesimizem ali želja po pravičnosti brez odpuščanja – to so skušnjave,
pred katerimi se mora kristjan vedno varovati, da bi tako lahko izbral najboljši del.
»Tudi mi, ko ne molimo, Gospodu zapremo vrata. Ne moliti pomeni Gospodu zapreti
vrata, da ne more ničesar storiti. Molitev pred nekim problemom, v težki situaciji
ali nesreči pa pomeni odpreti vrata za Gospoda, da lahko pride.« On bo
namreč vse naredil na novo, kajti zna urediti in stvari postaviti na svoje mesto.
»Moliti pomeni odpreti vrata Gospodu, da lahko nekaj naredi. A če mi vrata zapremo,
Gospod ne more nič narediti,«