Papež Frančišek se je srečal z duhovniki, posvečenimi osebami in pastoralnimi sodelavci
asiške škofije
ASSISI (petek, 4. oktober 2013, RV) – Iz Karitasovega centra se je papež takoj
odpravil v samotišče Carceri nad Assisijem, kjer so svoje samotno zatočišče našli
Frančišek in njegovi bratje. V celici sv. Frančiška se je papež zaustavil v molitvi,
nato pa odšel v katedralo svetega Rufina, kjer se je ob 15.15 začelo srečanje z duhovniki,
posvečenimi osebami in člani pastoralnih svetov asiške škofije.
Poslušati
Božjo besedo Papež Frančišek jim je spregovoril o nekaterih vidikih življenja
škofijske skupnosti, začenši s poslušanjem Božje besede. Cerkev je namreč skupnost,
ki z vero in ljubeznijo posluša Gospoda, ki govori. Ravno Božja beseda je tista, ki
prebuja vero, jo hrani in prenavlja, dotika se src in ji spreobrača k Bogu in njegovi
logiki, tako drugačni od naše. Beseda je tista, ki stalno prenavlja naše skupnosti.
Papež Frančišek je nadaljeval, da se na tem področju lahko vsi nekoliko izboljšamo:
še bolj poslušamo Božjo besedo, da bi bili manj bogati s svojimi besedami in bogatejši
z njegovimi. To velja za duhovnika ki pridiga, za mamo in očeta, ki sta prva vzgojitelja,
ter za katehiste in vse učitelje. »Ni dovolj brati Sveto pismo, treba je poslušati
Jezusa, ki v njem govori, treba je biti kot antene, ki sprejemajo in so naravnane
na Božjo besedo, da bi tako bile antene, ki oddajajo. Božji Duh je tisti, ki dela
Sveto pismo živo, ga daje do globine razumeti, v njegovem pravem in polnem smislu,«
je dejal papež.
Hoditi Drugi vidik, ki ga je nakazal papež Frančišek
je: hoditi. Najlepša izkušnja je namreč biti del ljudstva, ki hodi skozi zgodovino,
skupaj s svojim Gospodom, ki hodi med nami. »Nismo sami, ne hodimo sami, ampak
smo del ene same Kristusove črede, ki hodi skupaj,« To velja tudi
za duhovnike: Hoditi s svojim ljudstvom, včasih spredaj, včasih sredi in včasih zadaj.
»Najpomembnejša stvar je hoditi skupaj, sodelovati in si od blizu pomagati;
opravičiti se, priznati lastne napake in prositi odpuščanje ter tudi
sprejeti opravičila drugih in jim odpustiti,« je poudaril papež. Hoditi
skupaj, brez bežanja naprej, brez nostalgije za preteklostjo. In med hojo se pogovarja,
se spoznava, se drug drugemu pripoveduje, se raste kot družina.
Oznanjati
vse do periferij Poleg poslušanja in hoje je papež Frančišek izpostavil še
tretji vidik življenja skupnosti, in sicer: oznanjati vse do periferij. Periferije
asiške škofije so nedvomno območja, ki so na obrobju, zunaj reflektorskih luči, je
pojasnjeval. To so tudi osebe in človeške stvarnosti, ki so potisnjene na rob in prezirane.
So osebe, ki se fizično morda nahajajo blizu središča, duhovno pa so daleč. »Ne
bojte se izstopiti in stopiti naproti tem osebam, tem razmeram. Ne pustite se zaustaviti
s predsodki, navadami, mentalno ali pastoralno togostjo, s frazo 'vedno se je delalo
tako',« je spodbudil papež. »A na periferije se lahko gre samo, če se
v srcu nosi Božja beseda in če se hodi s Cerkvijo, kot sv. Frančišek. Sicer
nosimo sami sebe in ne Božje besede, kar pa ni dobro in ne služi ničemur. Nismo
mi, ki rešujemo svet: Gospod je tisti!«