Frančišek med splošno avdienco o sveti Cerkvi: Ne boj se svetosti!

VATIKAN (sreda, 2. oktober 2013, RV) – Ne bojmo se svetosti! Tako je odmevala spodbuda papeža Frančiška med današnjo splošno avdienco na Trgu sv. Petra. Pri katehezi je nadaljeval s pojasnjevanjem veroizpovedi in danes spregovoril o Cerkvi, ki je sveta. V veroizpovedi trdimo, da verujemo v eno Cerkev, ki je tudi sveta. Gre za značilnost, ki so se je od samega začetka zavedali prvi kristjani, ki se so tudi imenovali 'sveti'. Prepričani so namreč bili, da je delovanje Boga, Svetega Duha tisto, ki posvečuje Cerkev, je pojasnil papež. A v kakšnem smislu je Cerkev sveta, ko pa vidimo, da je na svoji poti skozi zgodovino imela mnogo težav in temnih trenutkov? Kako je Cerkev lahko sveta, če pa jo sestavljajo človeška bitja, ki so grešniki?

Cerkev posvečuje Bog in ne ljudje
Da bi odgovorili na ta vprašanja, se je papež oprl na besede sv. Pavla, ki jih je zapisal kristjanom v Efezu. Apostol trdi, da je »Kristus vzljubil Cerkev in dal zanjo sam sebe, da bi jo posvetil« (Ef 5,25-26). Kristus je ljubil Cerkev in dal samega sebe na križu. To pomeni, je dodal papež, »da je Cerkev sveta, ker izhaja iz Boga, ki je svet, ki ji je zvest in je ne pušča v oblasti smrti in zla. Sveta je, ker je Jezus Kristus, Sveti, Božji, na neločljiv način z njo združen. Sveta je, ker jo vodi Sveti Duh, ki očiščuje, spreminja in prenavlja.« Ni sveta zaradi nas, ampak ker jo Bog dela sveto, njena svetost je sad Svetega Duha in njegovih darov.

Cerkev je odprta za vse – tudi za najbolj oddaljene
Res je, da je Cerkev sestavljena iz grešnikov. »Smo Cerkev grešnikov. In mi, grešniki smo poklicani, da se Bogu pustimo spremeniti, prenoviti, posvetiti,« je zatrdil papež in nadaljeval, da je v zgodovini Cerkve prišlo tudi do skušnjave nekaterih, ki so zatrjevali, da je Cerkev samo Cerkev čistih in neoporečnih, ostale pa se odpusti. A temu po papeževih besedah ni tako, to je herezija. »Cerkev, ki je sveta, ne zavrača grešnikov. Vse kliče, sprejema jih, odprta je tudi za najbolj oddaljene, vse kliče, naj se pustijo oviti z usmiljenjem, nežnostjo in odpuščanjem Očeta, ki vsem ponuja možnost, da se z njim srečajo, da hodijo proti svetosti.« Vsi smo grešniki, vsi nosimo s sabo svoje grehe. A Gospod želi, da mu rečemo: Odpusti mi, pomagaj mi hoditi, spremeni moje srce. Gospod namreč lahko spremeni srce. »Bog, ki ga srečamo v Cerkvi, ni neusmiljen sodnik, ampak je Oče iz evangeljske prilike. Lahko si kot sin, ki je zapustil hišo, ki se je dotaknil dna oddaljenosti od Boga. Ko imaš moč reči: Hočem se vrniti domov, boš našel odprta vrata, Bog ti bo prišel naproti, ker te vedno čaka. Bog te vedno čaka! Bog te objame, te poljubi in naredi praznovanje. Takšen je Gospod! Takšna je nežnost našega Očeta!« je poudaril papež Frančišek. Gospod želi, da smo del Cerkve, ki zna vedno razpreti roke, da bi sprejela vse. Ni hiša nekaterih, ampak je hiša vseh, kjer so vsi lahko prenovljeni, spremenjeni in posvečeni z njegovo ljubeznijo, najmočnejši in najšibkejši, grešniki, brezbrižneži, tisti, ki se čutijo obupani in izgubljeni. Cerkev vsem ponuja možnost, da prehodimo pot svetosti, ki je kristjanova pot. Pomaga nam srečati Jezusa Kristusa v zakramentih, še posebej pri spovedi in evharistiji; sporoča nam Božjo besedo, pomaga nam živeti v Božji ljubezni do vseh.

Vsak kristjan je poklican k svetosti
In kaj lahko storim jaz, ki se čutim slabotnega, krhkega, grešnika, je ob koncu kateheze zastavil vprašanje papež. »Bog ti pravi: Ne boj se svetosti, ne boj se meriti visoko, pusti se ljubiti in očistiti Bogu, ne boj se pustiti voditi se Svetemu Duhu. Vsak kristjan je poklican k svetosti.« Frančišek je nadaljeval, da svetost ni v tem, da delamo izjemne stvari, ampak da pustimo Bogu delovati. To je srečanje naše slabotnosti z močjo njegove milosti, imeti zaupanje v njegovo delovanje, ki nam dopušča živeti v ljubezni, vse početi z veseljem in ponižnostjo, v Božjo slavo in v služenju bližnjemu. »Ne izgubimo upanja v svetost, vsi stopimo na to pot,« je povabil papež Frančišek. »Želimo biti sveti? Gospod nas čaka! Vse, z razširjenimi rokami. Čaka nas, da bi nas spremljal na tej poti svetosti. Z veseljem živimo svojo vero, pustimo, da nas Gospod ljubi. Prosimo Boga v molitvi za ta dar, zase in za druge.«

Audio: