Škof Andrej Glavan na redovniškem dnevu: Vaše karizme so v Cerkvi prelep
in živopisan vrt
ŠENTJERNEJ (sreda, 18. september 2013, RV) – Danes je potekal že
38. redovniški dan tokrat v novomeški škofiji. Redovnice in redovniki smo se najprej
zbrali v v župnijski cerkvi v Šentjerneju, kjer je ob somaševanju apostolskega
nuncija in redovnih duhovnikov daroval sveto mašo novomeški škof in apostolski administrator
ljubljanske nadškofije msgr. Andrej Glavan. Potem smo se preselili v
tamkajšnji kulturni dom, kjer je imel predavanje p. Ivan Platovnjak DJ z
naslovom: Vpliv duhovnega izkustva na redovno življenje. Sledilo je kosilo
in nato obisk romarskega kraja Zaplaz, kjer so relikvije bl. Alojzija
Grozdeta.
Homilija škofa Andreja Glavana Dragi bratje in sestre
redovniki in redovnice, prisotni ste na tem vsakoletnem romanju, ki naj v letu vere
še močneje izrazi vašo pripadnost Cerkvi. Vsakega od vas in vaše skupnosti prisrčno
pozdravljam in se vam zahvaljujem za vašo prisotnost in poslanstvo v Cerkvi na Slovenskem
in še posebej v naši novomeški škofiji. Z različnimi karizmami kontemplativnega in
apostolskega življenja v Kristusovi luči sodelujete v življenju in poslanstvu Cerkve.
V tem duhu priznanja in edinosti vam predlagam troje vabil, da bi v polnosti vstopili
skozi »vrata vere«, ki so nam vedno odprta, še posebej pa letos.
Na prvem mestu
vas vabim, da poglobite vero, ki bo mogla osvetljevati vašo poklicanost. Potrditev
neke karizme s strani Cerkve pomeni potrditev, da je njen začetnik Sveti Duh. Zato
vas prosim, da se spominjate tiste »prve ljubezni«, s katero je Gospod Jezus Kristus
ogrel srce vašega ustanovitelja in vaše srce, vendar ne iz nostalgije, temveč da bi
poživili ta plamen, ki vzdržuje vaše posvečeno življenje. Zato je potrebno, da v meditaciji,
osebni in skupni molitvi vztrajamo ob Njem; tako v sebi prebujamo voljo in veselje,
da z njim delimo svoje življenje, odločitve, pokorščino v veri, odločitev za uboštvo
in radikalnost ljubezni. Da bi vedno znova zajemali iz tega srečanja ljubezni, ko
ste zapustili vse, da bi bili z Njim in bi z Njim služili Bogu in bratom.
Na
drugem mestu vas vabim k veri, ki bo znala razumeti modrost in moč šibkosti. Ko doživljamo
veselje in nadloge sedanjega časa, trenutno še posebej v Sloveniji, ter čutimo trdoto
in težo križa ter vseh vrst ponižanj, ne dvomite, da je Kristusova kenoza hkrati
tudi že velikonočna zmaga. Ravno ob mejah in v človeški šibkosti smo poklicani, da
se v življenju upodabljamo po Kristusu, v celoviti napetosti, ki v določeni meri vnaprej
daje okušati eshatološko popolnost.
Sobotni praznik Povišanja svetega križa
naj se spomnil na to. Naša pripadnost Cerkvi zahteva temeljno stanovitnost v križu
– kjer se Cerkev rojeva. To velja pravzaprav za vsakega kristjana, še posebej za vsakega,
ki hoče živeti Bogu posvečeno življenje. Hoditi za Jezusom – čistim, ubogim in pokornim
Očetovi volji – vključuje odločitev za hojo po njegovi poti, kjer bo križ gotovo prisoten.
Izbrati Jezusovo pot predpostavlja, da se prepustimo v Očetove roke, kar vključuje
včasih tudi občutje zapuščenosti od Očete, ki ga nosi s seboj vsak križ.
Na
križu je treba izgubiti vse, da pridobimo vse. Tam se da naprodaj vse, da se kupi
dragocen biser ali njivo s skritim zakladom. S križem se ne da trgovati, se ne da
pogajati. Ali se ga oklenemo, ali ga zavrnemo. Če se odločimo, da ga zavrnemo, bo
naše življenje ostalo v naših rokah, zaprto v kletko drobnjakarskih trenutkov našega
obzorja. Če ga pa objamemo, če se odločimo za radikalno življenje po evangeljskih
svetih in zaobljubah, ga pustimo v Božjih rokah in nam bo vrnjeno, a na drug način,
s polnostjo življenja in notranjega veselja.
Vabim vas, da obnovite vero, ki
nas usposablja za romarje v prihodnost. Posvečeno življenje je po svoji naravi romanje
duha v iskanju Obličja, ki se včasih razodeva in drugič skriva: »Faciem tuam, Domine,
requiram. (Tvoj obraz iščem, Gospod.)« To naj bo neprenehno hrepenenje vašega
srca, temeljni kriterij, po katerem usmerjate vašo pot, tako v majhnih vsakdanjih
korakih kot tudi pri pomembnejših odločitvah. Ne bodite med preroki nesreče, ki oznanjajo
konec ali nesmiselnost posvečenega življenja v današnji Cerkvi; bolj kot to se oblecite
v Jezusa Kristusa in nadenite orožje svetlobe – kot spodbuja sveti Pavel – ostanite
budni in čuječi. Sveti Kromacij oglejski je zapisal: »Odženi od nas, Gospod, to
nevarnost, da nas nikoli ne bo obtežil spanec nezvestobe; podeli nam svojo milost
in svoje usmiljenje, da bomo lahko vedno bedeli v zvestobi Tebi. Naša zvestoba namreč
lahko bedi v Kristusu.«
Dragi bratje in sestre, sreča posvečenega življenja
je vedno deleženje pri Kristusovem križu. Tako je bilo tudi pri Devici Mariji. Njeno
srčno trpljenje se je povezalo v eno celoto s srcem Božjega Sina, prebodenim iz ljubezni.
Iz te rane je prisijala Božja luč, kakor tudi redovniki iz trpljenja, iz žrtev, iz
darovanja samih sebe živijo iz Božje ljubezni, tako da se tudi na druge širi ista
svetloba, ki evangelizira ljudstva.
Vaše karizme so v Cerkvi prelep in živopisan
vrt, kjer lahko občudujemo lepoto karizem, ki jih je Sveti Duh vzbujal skozi zgodovino,
da bi Cerkev lažje odgovarjala na znamenja časa in njegove potrebe. Karizme, ki jih
je tekom zgodovine Cerkve zbudil Sveti Duh, so lepota Kristusove neveste. Kažejo,
da Bog v vsakem času in na vsakem kraju posega, da prenavlja svojo Cerkev. Karizme
po besedah bl. Janeza Pavla II. prav tako spadajo k bistvu Cerkve, kakor Cerkev kot
institucija. Karizme, čeprav so med seboj različne, so delo istega Svetega Duha.
Potrebne
so, do izražajo obličje, obraz Jezusa Kristusa, ubogega, ponižnega, usmiljenega, ki
uči in oznanja, ki se sklanja kot Samarijan nad bolne in trpeče.
Vse karizme
predstavljajo vrt z različnimi cvetovi in sadovi, ki se med seboj razlikujejo, in
vendar sestavljajo eno samo božansko harmonijo. V tem vrtu so kovačnice svetnikov
in junakov, v njem se dogajajo nešteti čudeži dobrega. Že sv. Bernard je v času, ko
šeni bilo velike večine današnjih redov, zapisal: »Občudujem karizme vseh redovnih
ustanov. Pripadam eni izmed njih z redovnim življenje, vsem pa z ljubeznijo.
Vsi potrebujemo drug drugega. Duhovno dobrino, ki je nimam, dobim od drugih.«
(navedeno v Janez Pavel II., Posinodalna apost. spodbuda Posvečeno življenje, 52,
CD 65).
Duhovno smo danes povezani tudi s kontemplativnimi redovi
širom Slovenije. Posebej pa naj preberem pozdravne besede obeh kontemplativnih skupnosti
iz naše škofije od bližnjih kartuzijanov iz doline miru pod Gorjanci in pozdrave karmeličank
iz Mirne Peči.
Dragi bratje in sestre, kartuzijani v Pleterjah smo v duhu
povezani z vami ob današnjem srečanju in smo veseli, da ste nam tako blizu.
Jezusova ljubezen naj nas vedno bolj združuje z Njim in med seboj! Molimo za vas,
pa se tudi sami priporčamo v vaše molitve.
br. Frančišek Marija, rektor
Audio
homilije in prebranih pozdravov kartuzijanov ter karmeličank: