Papež Frančišek obiskal Center Astalli: Prazni samostani so namenjeni Kristusovemu
mesu
RIM (sreda, 11. september 2013, RV) – Papež Frančišek je včeraj zasebno obiskal
Center Astalli, ustanovo, ki se posveča prosilcem za azil in beguncem ter deluje v
okviru Jezuitske službe za begunce. Center se nahaja v središču Rima, blizu cerkve
Il Gesù, kamor je papež odšel takoj zatem, ko se je najprej zaustavil v menzi. V slednji
je pozdravil vse, ki so bili zbrani pri deljenju obroka. Z okoli dvajset osebami se
je tudi posebej srečal in se z njimi pogovarjal. Preden je odšel v cerkev, se je v
kratki molitvi zaustavil še v majhni kapeli centra.
Medtem pa se je v cerkvi
Il Gesù zbralo okoli petsto oseb, gostov, delavcev, prostovoljcev in prijateljev Centra
Astalli. Med drugim je bil prisoten tudi rimski vikar, kardinal Agostino Vallini.
Papeža so pozdravili predsednik centra, p. Giovanni la Manna, in dva predstavnika
beguncev, eden iz Sudana in druga iz Sirije. Vsem zbranim je papež Frančišek namenil
tudi nagovor. »Vsakdo izmed vas, dragi prijatelji, nosi zgodbo življenja, ki nam
govori o dramah vojne, sporih, pogosto povezanih z mednarodno politiko. Toda vsakdo
izmed vas nosi predvsem človeško in versko bogastvo, bogastvo, ki ga je treba
sprejeti in se ga ne bati.« Ne smemo se bati razlik, je poudaril papež. Bratstvo
je tisto, kar nam pomaga odkrivati, da so v resnici bogastvo in dar za vse nas.
Papež
je nato nadaljeval, da je potovanje beguncev do Rima pogosto težko, izčrpavajoče in
tudi nasilno. Rim bi moral biti mesto, ki bi jim omogočilo ponovno najti človeško
razsežnost, kjer bi se ponovno lahko nasmehnili. A kolikokrat so nasprotno prav te
osebe prisiljene živeti v bednih razmerah, včasih tudi ponižujočih, brez možnosti,
da ponovno začnejo dostojanstveno življenje in mislijo na novo prihodnost. Papež Frančišek
se je zato zahvalil vsem, ki tako kot Center Astalli skrbijo za sprejemanje teh oseb:
»Imejte vedno živo upanje! Pomagajte ponovno najti zaupanje! Pokažite, da se s
sprejemanjem in bratstvom lahko odpre okno v prihodnost, še več kot okno, vrata, in
še več – še vedno se lahko ima prihodnost!«
Služiti Zatem je
papež izpostavil tri besede, ki predstavljajo program dela za jezuite in njihove sodelavce:
služiti, spremljati, varovati. Služiti pomeni s pozornostjo sprejeti osebo, ki pride;
pomeni skloniti se k nekomu, ki potrebuje pomoč, mu podati roko brez preračunavanja
in strahu, z nežnostjo in razumevanjem. Služiti pomeni z najbolj ubogimi utrditi predvsem
človeške odnose, vezi bližine in solidarnosti. Ubogi, je nadaljeval papež Frančišek,
njihova krhkost in preprostost, razkrinkajo naš egoizem, lažne gotovosti in domišljanje
o samozadostnosti. Vodijo nas k izkušnji bližine in nežnosti Boga, ki obzirno ter
s potrpežljivim zaupanjem skrbi za vse nas. Se sklonim k tistemu, ki je v težavah,
ali pa se bojim, da si bom umazal roke? Sem zaprt sam vase, v svoje stvari, ali opazim
tiste, ki potrebujejo pomoč? Ali gledam v oči tistih, ki zahtevajo pravico, ali obrnem
pogled na drugo stran, da ne bi videl njihovih oči?
Spremljati S
temi vprašanji je papež Frančišek prešel od razmišljanja o besedi služiti do besede
spremljati. »Samo sprejem ne zadostuje. Ni dovolj dati sendviča, če ni zraven
tudi možnosti, da bi se naučili hoditi z lastnimi nogami.« Taka ljubezen
do ubogega ni zadostna, je poudaril papež. Resnično usmiljenje, ki nam ga podarja
Bog in katerega nas Bog uči, zahteva, da ubogi najde pot, ki vodi iz uboštva. Zahteva,
da ne bi nihče več potreboval menze, začasnega prebivališča in pravne pomoči, da bi
bile priznane njegove pravice, da živi, dela in da je v polnosti oseba. Na tej poti
pa je potrebno spremstvo.
Varovati Služiti in spremljati pomeni tudi
varovati, tako je papež Frančišek nato spomnil še na tretjo besedo, ki je del programa
za vse, ki sodelujejo v Centru Astalli. Varovati pomeni postaviti se na stran šibkejšega.
Sveti oče je opozoril na to, kolikokrat povzdignemo svoj glas, da bi zavarovali svoje
pravice, ob tem pa smo ravnodušni do pravic drugih. Za Cerkev je pomembno, da sprejemanje
ubogih in spodbujanje pravičnosti nista zaupana le »strokovnjakom«. Tema dvema
področjema mora namenjati pozornost celotna pastorala. Papež Frančišek je posebej
povabil verske inštitute, da bi resno in odgovorno prebirali to znamenje časa: »Gospod
kliče, da bi pogumneje in z več velikodušnosti živeli sprejemanje v naših skupnostih,
po domovih in praznih samostanih. Dragi redovniki in redovnice, prazni samostani Cerkvi
ne služijo, da bi jih spremenili v hotele in zaslužili denar. Prazni samostani niso
vaši, namenjeni so Kristusovemu mesu, to je beguncem.«
Ljudje, ki se vsak
dan postavijo v vrsto v Centru Astalli ali drugje, da bi prejeli topel obrok, nas
torej spominjajo na trpljenje in drame človeštva. »A tista vrsta,« kot je na
koncu poudaril papež Frančišek, »nam pravi tudi, da je mogoče nekaj narediti.
Zdaj, za vse. Dovolj je potrkati na vrata in poskusiti reči: 'Jaz sem tukaj. Kako
lahko pomagam?'«