Duhovne misli Benedikta XVI. za 23. nedeljo med letom
Ko smo prisluhnili današnjemu evangeliju in Gospodu, ki v njem govori, smo se prestrašili.
»Kdor se ne odpove vsej lastnini in ne zapusti vseh družinskih vezi, ne more biti
moj učenec«. Radi bi mu ugovarjali; Gospod, kaj pa to govoriš? A ne potrebuje
svet ravno družino? Ne potrebuje morda očetovsko in materino ljubezen, ljubezen med
starši in sinovi, med možem in ženo? Nimamo morda potrebe po ljubezni do življenja,
potrebe po veselju do življenja? In še, niso morda tudi potrebne osebe, ki vlagajo
v dobrine tega sveta za izgradnjo zemlje, ki nam je bila dana, da lahko vsak prejme
del njenih darov? Ni nam morda bila zaupana naloga, da skrbimo za razvoj zemlje in
njenih dobrin? Če bolje prisluhnemo Gospodu in predvsem, če prisluhnemo vsemu temu,
kar On pravi, v celoti, bomo razumeli, da Jezus ne zahteva od vseh istih stvari. Vsak
ima svojo nalogo in zanj načrtovan način hoje za Gospodom. V današnjem evageliju Jezus
govori naravnost o tem, kar ni naloga tistih številnih, ki so se mu pridružili pri
romanju proti Jeruzalemu, temveč je posebna poklicanost dvanajsterih. Ti bodo najprej
morali iti preko pohujšanja križa in bodo morali biti pripravljeni v resnici pustiti
vse in sprejeti navidez nesmiselno poslanstvo iti do skrajnih meja zemlje s svojo
skromno kulturno izobrazbo in oznanjati svetu polnem lažne učenosti ter resnične ali
navidezne formacije, kakor tudi seveda še posebej ubogim in preprostim, evangelij
Jezusa Kristusa. Na širnih poteh sveta bodo morali biti pripravljeni osebno pretrpeti
mučeništvo v pričevanje za evangelij križanega in vstalega Gospoda. Čeprav je Jezusova
beseda na romanju proti Jeruzalemu, kjer ga spemlja velika množica, predvsem namenjena
Dvanajsterim, pa njegov klic seveda sega onkraj zgodovinskega trenutka do vseh časov.
V vseh časih kliče osebe, ki naj se zanesejo samo Nanj, pustijo vse ostalo in so popolnoma
njemu na razpolago in s tem tudi drugim. S tem se ustvarjajo v svetu, v katerem se
zdi, da veljata samo oblast in denar, oaze nesebične ljubezni.
Če se sedaj
ponovno posvetimo evangeliju, bomo opazili, da Gospod ne govori samo o nekaj izbranih
ter njihovih posebnih nalogah, saj bistvo Njegovega sporočila velja za vse. O čem
pravzaprav gre izrazi Jezus v nekem drugem trenutku: »Kdor namreč hoče svoje življenje
rešiti, ga bo izgubil; kdor pa izgubi svoje življenje zaradi mene, ga bo rešil. Kaj
namreč pomaga človeku, če si ves svet pridobi, sebe pa pogubi ali zapravi?« (Lk
9,24-25). Kdor hoče posedovati svoje življenje, ga imeti samo zase, ga bo izgubil.
Samo kdor se daruje, prejme življenje. Z drugimi besedami: samo kdor ljubi, najde
življenje. Ljubezen pa vedno zahteva, da gremo ven iz sebe, zahteva, da pustimo sebe.
Kdor se ozira nazaj, da bi iskal samega sebe in želi imeti drugega samo zase, izgubi
ravno na ta način sebe in drugega. Brez tega globljega izgubiti sebe, ni življenja.
To je to središčno, kar nam hoče Gospod sporočiti v navidez tako trdem evangelskem
odlomku današnje nedelje. S svojo besedo nam daje gotovost, da lahko računamo na njegovo
ljubezen, na ljubezen Boga, ki je postal človek. Spoznati to, je modrost, o kateri
govori današnje prvo berilo. Tudi za to namreč velja, da vse znanje sveta nič vredno,
če se ne naučimo živeti, če ne dojamemo, kaj je tisto, kar v življenju v resnici nekaj
velja.