Msgr. Mupendawatu: Otrok je najprej oseba in nato pacient
RIM (sreda, 28. avgust 2013, RV) – Najprej oseba in nato pacient. To je bistveni
poudarek simpozija, ki sta ga na začetku letošnjega poletja v Rimu organizirala Papeški
svet za pastoralo zdravstvenih delavcev in fundacija Usmiljeni Samarijan. Naslov dvodnevnega
mednarodnega srečanja je bil: Otrok kot oseba in kot pacient – soočenje terapevtskih
pristopov. Tajnik vatikanskega dikasterija, msgr. Jean-Marie Mupendawatu, v prispevku
za L'Osservatore Romano razmišlja o temi takratnega simpozija.
Najprej
izpostavlja nekaj elementov skrbi za otroka, ki so se med pogovori na simpoziju izkazali
za najpomembnejše. To so: interdisciplinarnost pri terapevtskih posegih; vključevanje
staršev; vztrajanje pri predpisanem zdravljenju do konca; posebna pozornost do duhovne
in etične razsežnosti ter do hitrosti psihofizičnega razvoja, ki zaznamuje mlajše
osebe; pa tudi pozornost do družbenega okolja, v katerem živijo. Tajnik Papeškega
sveta za pastoralo zdravstvenih delavcev zatem poudarja, da so udeleženci simpozija
v središče pozornosti postavili absolutno celostnost osebe, vse od njenih prvih trenutkov
življenja. Nikoli se ne sme postaviti pod vprašaj identitete nekoga kot osebe. Vedno
pa je na mestu poglobitev ali izboljšava uporabljenih sredstev za pomoč v bolezni
ali v kakršnikoli obliki stiske in trpljenja. Temeljno je tudi, da ta sredstva in
vsa dejanja, ki naj bi jim pomagala, upoštevajo njihovo dostojanstvo in občutljivost.
Kar
zadeva etično razsežnost pri zdravljenju otrok gre po Mupendawatujevih besedah za
nosilni in združevalni element vsakega posega. Pri tem spominja na Janeza Pavla II.,
ki je trdil, da se zdi trpljenje nekaj skoraj neločljivega od zemeljskega bivanja
človeka. Benedikt XVI. pa je poudarjal, da moramo storiti vse, da bi trpljenje presegli,
pa vendar v zavesti, da ni v naši moči, da bi ga povsem izbrisali s sveta. Zdravniki
ali znanstveniki naj zatorej ne bi varčevali svojih moči, ko si prizadevajo za dobro
trpeče osebe. A obenem naj bi se zavedali in spoštovali omejitve človeške narave.
Prav zaradi le-teh je človeško bitje vedno treba obravnavati kot cilj in nikoli kot
sredstvo.
Msgr. Jean-Marie Mupendawatu v svojem prispevku nato opozarja na
bistveno vlogo družine pri skrbi za bolnega otroka. Ta naj bi bila prijateljska posrednica
med odraščajočo osebo, zdravljenjem in zdravstvenimi delavci. Potrebno je namreč upoštevati
tudi družbeno okolje, multikulturnost in nasploh vse dejavnike, ki lahko vplivajo
na otrokov harmoničen razvoj. Kot je povedal tajnik Papeškega sveta za pastoralo zdravstvenih
delavcev so bila udeležencem simpozija predstavljena tudi nekatera pričevanja o konkretnih
in ganljivih dejavnostih Cerkve v zdravstvu na različnih celinah. Le-ta so bila kot
opozorilo za vse, da se pozornosti ne sme umerjati samo na nekatere teorije, sisteme
ali določene nujne situacije. Nasprotno, pogled je potrebno razširiti na celotno raznolikost
okolij, v katerih se odvija pomoč trpečim in na posebnosti vsakega izmed njih.
Prispevek
tajnika vatikanskega dikasterija se zaključuje s povabilom, da bi znotraj krščanske
skupnosti in vseh različnih družbenih okolij spodbujali nujnost, da se zdravje in
pravilen razvoj otrok postavita na prednostno mesto. To pomeni v središče pozornosti
in delovanja. Najmlajši namreč ne le da so že osebe v polnem pomenu besede, ampak
so tudi državljani današnjega dne, v katerih roke bo zaupana usoda prihodnosti.