Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Avguština

Današnja kateheza je namenjena temi o veri in razumu, ki je odločilna, ali bolje, odločujoča tema za življenjepis sv. Avguština. Že kot otrok je od matere Monike prejel katoliško vero. Kot mladenič je to vero zapustil, ker ni več mogel videti njene razumnosti in ni maral religije, ki ne bi bila zanj tudi izraz razuma, to je resnice. Njegova žeja po resnici je bila korenita in ga je pripeljala do tega, da se je oddaljil od katoliške vere. Njegova korenitost pa je bila takšna, da se ni mogel zadovoljiti s filozofijami, ki ne dospejo do resnice same, ki ne dospejo do Boga. In to do Boga, ki ne bi bil samo zadnja kozmološka predpostavka, ampak bi bil pravi Bog, Bog, ki daje življenje in vstopa v naše življenje samo. Tako celotna intelektualna in duhovna pot sv. Avguština predstavlja še danes veljaven model za odnos med vero in razumom; ta tema pa ne nagovarja le vernikov, ampak vsakega človeka, ki išče resnico; je osrednja tema za ravnovesje in usodo vsakega človeškega bitja. Teh razsežnosti, vere in razuma, ni mogoče niti ločiti niti postaviti v nasprotje, ampak morata vedno hoditi vštric. Kakor je sam Avguštin zapisal po spreobrnjenju, sta vera in razum »dve sili, ki nas vodita k spoznavanju« (Proti akademikom III,20,43). S tem v zvezi sta upravičeno slavni dve avguštinski formuli (Govori 43,9), ki izražata to skladno sintezo med vero in razumom: Crede, ut intelligas (Veruj, da boš razumel) – verovanje odpira pot, da prestopiš prag resnice – pa tudi in neločljivo: Intellige, ut credas (Razumi, da boš veroval) – preiskuj resnico, da boš lahko našel Boga in veroval.

Obe Avguštinovi trditvi z učinkovito neposrednostjo in z enako globino izražata sintezo tega problema; v tej sintezi vidi katoliška Cerkev izraz lastne poti. Zgodovinsko gledano se mora sinteza postopoma oblikovati še pred Kristusovim prihodom v srečevanju med judovsko vero in grško mislijo v helenističnem judovstvu. Kasneje v zgodovini je to sintezo povzelo in razvijalo mnogo krščanskih mislecev. Sozvočje med vero in razumom pomeni predvsem, da Bog ni daleč: ni daleč od našega razuma in od našega življenja; blizu je vsakemu človeku, blizu našemu srcu in blizu našemu razumu, če se le zares odpravimo na pot.

Prav to božjo bližino do človeka je Avguštin zaznal z izredno silovitostjo. Navzočnost Boga v človeku je globoka in obenem skrivnostna, lahko pa jo prepoznamo in odkrijemo v lastni notranjosti: ne hôdi ven – naroča spreobrnjenec -, ampak »se vrni sam vase; v notranjem človeku prebiva resnica; in če boš odkril, da je tvoja narava spremenljiva, presezi samega sebe. Toda spominjaj se: ko presegaš samega sebe, presegaš razumno dušo. Teži torej k temu, kjer se prižiga luč razuma« (O pravi veri 39,72). Kakor on sam poudarja v slavni izjavi na začetku Izpovedi, duhovne avtobiografije, napisane v božjo slavo: »K sebi si nas ustvaril in nemirno je naše srce, dokler ne počije v tebi« (I,1,1).

Tako torej. Avguštin se je srečal z Bogom in vse svoje življenje doživljal to izkustvo, tako da je ta resničnost – ki je predvsem srečanje z osebo Jezusa – spremenila njegovo življenje, kakor ga spreminja pri mnogih ljudeh vseh časov, ki imajo to milost, da se srečajo z njim. Molimo, naj nam Gospod da to milost in nam tako da najti svoj mir.

Audio: