Na današnji dan leta 1978 izvoljen Janez Pavel I.: Papež katehet

VATIKAN (ponedeljek, 26. avgust 2013, RV) – Na današnji dan, 26. avgusta leta 1978, je bil beneški patriarh Albino Luciani na drugi dan konklava izvoljen za Petrovega naslednika. Papež, ki je izbral ime Janez Pavel I. ter tako združil imeni dveh svojih predhodnikov (Janez XXIII. in Pavel VI.), je na čelu Cerkve ostal le štiri tedne. Bog ga je poklical k sebi že 28. septembra istega leta.

Iz časa njegovega kratkega pontifikata nam ostajajo predvsem splošne sredine avdience. Papež Janez Pavel I. se je v katehezah vrnil k temi, kateri je sam predhodno posvetil knjigo, izdano leta 1949. Njen naslov je Katehetika v drobtinicah. V delu bodoči papež, takrat še kot mladi duhovnik, katehetom priporoča navdušenje, prepričanje in ljubezen. In sicer kot nekaj, kar naj bi spremljalo vedenje in znanje. Sredine splošne avdience je Janez Pavel I. na nek način tako oblikoval kot »papež katehet«.

Med svojo prvo katehezo je k sebi poklical ministranta, saj naj katehet ne bi delal in govoril le sam, ampak naj bi poskrbel tudi, da delajo in govorijo učenci. Teden dni kasneje je spregovoril o emotivni in eksistencialni obarvanosti dejanja vere kot predajanja Bogu in istočasno preoblikovanja lastnega življenja. In sicer v zavesti, da Bog premore še več nežnosti kot mama do svojih otrok. Svojo tretjo katehezo je papež Janez Pavel I. posvetil upanju. Med zadnjo, dan pred smrtjo, pa je govoril o ljubezni, ki ne ostane samo v spominu in razumu kot katerikoli drugi podatek, temveč pritegne vsakič znova, ko se nanjo pomisli.

Vse štiri splošne avdience Janeza Pavla I. so bile zaznamovane z vzdušjem otipljivega bratstva. Veliko je bilo citatov, in to ne le cerkvenih očetov in teologov, ampak tudi mislecev in literatov. To so bili trenutki skoraj neposrednega stika s sobrati v škofovstvu in z mnogimi laiki, tako rekoč družinski trenutki. Papež Luciani je nekoč tudi dejansko spomnil na svojo zemeljsko mamo. In sicer zato, da bi ponazoril zaupljiv odnos z Bogom. Kot otrok ni verjel le tistemu, kar mu je njegova mama pripovedovala, ampak je predvsem verjel njej. In tako kot otrok verjame svoji mami, sedaj on verjame Gospodu, je takrat dejal Janez Pavel I. Bil je prepričan, da sta v pravi družini potrebni skrb in medsebojna pozornost. To ne velja le za težke trenutke, ko nekdo potrebuje hrano ali zdravilo. Dati le to dvoje ne zadostuje, potrebno je misliti tudi na srce.

Med svojimi avdiencami je Janez Pavel I. poudarjal tudi, da človeško bitje ne sme nikoli postati »objekt eksperimentiranja«, niti na medicinskem področju ne. Drugi njegov poudarek je povezan z dinamizmom vere. Le-ta mora biti kot pogovor in soočanje med Gospodom in posameznikom, med Jezusom in Cerkvijo. Cerkvena stvarnost je po njegovih besedah kot družina, kjer se ljubi in se ne vara, četudi so prisotne verjetno neizogibne razvade in pomanjkljivosti. Ljubiti z vsem srcem je tisto, kar je v krščanstvu nad vsako drugo stvarjo. S tem, da gre za ljubezen do Boga, ki ne more biti izključujoča; ter ljubezen do bližnjega, ki odpira vrata tudi pravičnosti, dejavni ljubezni in dejanjem usmiljenja. Vera, kot je še poudarjal papež Janez Pavel I., pa navsezadnje prav tako vključuje odpuščanje za prejete žalitve.

Audio: