Kardinal Turkson mesec dni po sklepu SDM-ja: Ogenj mora goreti naprej

RIO DE JANEIRO (sreda, 21. avgust 2013, RV) – Od sklepa 28. svetovnega dneva mladih v Riu de Janeiru nas loči slab mesec. Kardinal Peter Kodwo Appiah Turkson, predsednik Papeškega sveta za pravičnost in mir, se tega velikega dogodka najbolj spominja po navdušenju in odločnosti mladih udeležencev. V njih je gotovost prihodnosti, vendar pa je nujno tudi, da odrasli prenehajo z egoizmom in prevzamejo svojo odgovornost za prihodnje generacije. Tako pravi kardinal Turkson v pogovoru za vatikanski časopis L'Osservatore Romano.

Celotno dogajanje v Riu de Janeiru predsednik vatikanskega dikasterija povzema z besedo: moč. Pri tem ne misli na zgolj retorično uporabo besede, temveč na »moč« v smislu, da občutek za svobodo in pravičnost, ki je značilen za današnje mlade generacije, postane na nek način javen. Papež Frančišek je mladim na srečanju pripravil rodoviten teren, na katerem so le-ti nato lahko osvobodili svoj glas, svoj krik, svojo energijo.

Kardinal je besedo »moč« izpostavil tudi v povezavi z odnosom. Sveti oče je uspel nagovoriti vsakogar. To so bile osebe z imenom in priimkom, ne nerazločna množica ljudi. Na terenu resnice in pravičnosti so se srečale v odkritem dialogu. Papež je po kardinalovih besedah iskal človeški kontakt z njimi, ko se je nepričakovano ustavljal, preko objemov, pogledov, smeha ali preko šal. Na te geste je potrebno gledati v luči globoke zavesti o dramah, v katerih danes živijo številni mladi. Moč resnice, pravičnosti in svobode je tolikšna ravno zato, ker je nenehno v boju z zlom na svetu. Ta boj je v krajih, kjer je bolečina vsakodnevno prisotna, lahko tudi dejansko fizičen, kot na primer v faveli, ki jo je obiskal sveti oče.

V nadaljevanju pogovora se predsednik Papeškega sveta za pravičnost in mir dotika odrinjenosti mladih na rob, kar je mogoče opažati tako v življenju nasploh, kot v poklicnem svetu. Mladi, ki so v svoji notranjosti žejni in lačni pravičnosti, so tako stisnjeni v svetu, ki ga ni več moč do dna razumeti. Svetovni dan mladih, ki se je odvijal v Braziliji, deželi, kjer je življenje tako zapleteno, v dobrem in slabem, in ki je tako prepojena s človeškostjo – svetovni dan mladih v tem okolju predstavlja »podobo zapletenega organizma, sestavljenega iz živcev, mišic, strasti, razuma, vaje, velikodušnosti, ki se je zoperstavil dežju, vetru in mrazu ter zagotovil udobje in pomoč vsem«.

Po kardinalovem mnenju ta podoba spominja na žarečo vulkansko lavo, ki teče v notranjosti neke države, dokler nekje nato mogočno ne izbruhne. Rio de Janeiro je bil kot ta »vulkanska vrata«. Papež Frančišek pa je imel izredno sposobnost, globoko človeško zaradi njegove svobodne in močne duhovnosti, da je omogočil in spodbudil ta »čudež«. Da je šlo res za čudež, je kardinal prepričan, ker se danes mnogim zdi, da za naš svet ni več upanja. Zlasti med mladimi na Zahodu se zdi, da ne verjamejo več v človeštvo, ki bi lahko bilo drugačno in boljše. To pa je zato, ker lava ponavadi ostaja pod površjem. Da pride na plan, je potrebna moč. Najprimernejša pa je ravno moč mladih s celega sveta, je poudaril predsednik Papeškega sveta za pravičnost in mir. Zdaj je vrsta na njih in njihovih pastirjih, da ne izgubijo dragocenega semena, ki je bilo zasejano v Riu de Janeiru. Ogenj, ki ga je tam prižgal papež Frančišek, ko je govoril z evangeljsko jasnostjo in sodobnostjo, mora goreti naprej.

Audio: