Papež Frančišek na praznik Marijinega vnebovzetja: Če ni upanja, nismo kristjani

CASTEL GANDOLFO (četrtek, 15. avgust 2013, RV) – Boj, vstajenje, upanje: to so tri ključne besede iz današnje homilije papeža Frančiška. Sveto mašo na praznik Marijinega vnebovzetja je daroval na trgu pred apostolsko palačo v Castel Gandolfu. Vernike je med homilijo najprej spomnil na dva odlomka o Mariji in skrivnosti današnjega praznika iz Dogmatične konstitucije o Cerkvi. Prvi pravi, da ko je »brezmadežna Devica, obvarovana v nedotaknjenosti od kakršnega koli madeža izvirnega greha, dovršila tek zemeljskega življenja, je bila končno s telesom in dušo vzeta v nebeško slavo; in Gospod jo je povišal za Kraljico vesoljstva«. V drugem odlomku pa lahko preberemo, da je »Jezusova Mati v nebesih že poveličana po telesu in po duši in je kot taka podoba in začetek Cerkve, ki naj bo v prihodnjem veku dovršena, tako sveti tu na zemlji potujočemu božjemu ljudstvu kot znamenje trdnega upanja in tolažbe, dokler ne pride Gospodov dan«.

Na podlagi teh dveh odlomkov je papež Frančišek razložil današnjo Božjo besedo, izhajajoč iz omenjenih treh besed: boj, vstajenje in upanje. Berilo iz knjige Razodetja govori o boju med ženo in zmajem. Lik žene predstavlja Cerkev, ki je po eni strani v nebesih že pridružena slavi svojega Gospoda, v zgodovini pa nenehno živi preizkušnje in izzive. V tem boju, s katerim se morajo soočiti vsi Jezusovi učenci, tudi mi, kot je poudaril papež, nas Marija ne pusti same: »Mati Kristusa in Cerkve je vedno z nami. Vedno hodi z nami.« Marija ni daleč od nas, spremlja nas in se bori za nas. Kristjane podpira v boju proti silam zla. Papež Frančišek je nato spomnil na molitev rožnega venca. Tudi ta ima nekakšno »borbeno« razsežnost, saj nas podpira v boju proti zlu.

Današnje drugo berilo govori o vstajenju. Celotna naša vera je osnovana na tej temeljni resnici, ki ni neka ideja, ampak je dogodek. Tudi skrivnost Marijinega vnebovzetja z dušo in telesom je v celoti vpisana v Kristusovo vstajenje. Jezus je enkrat za vselej vstopil v večno življenje, in sicer z vso svojo človeškostjo, ki jo je prejel od Marije. Tako je tudi ona, Mati, ki je zvesto hodila za njim celo življenje, vstopila z Njim v večnost, v nebesa, v raj oziroma v Očetovo hišo.

Papež Frančišek je nato nadaljeval, da je tudi Marija poznala trpljenje križa. Medtem ko je Jezus trpel na križu, je ona močno trpela v svojem srcu. Sinov pasijon je sama živela v globini svoje duše. Z njim je bila popolnoma združena tudi v smrti in zato ji je bil dan dar vstajenja. Kristus je prvi med vstalimi in Marija je prva med odrešenimi, prva med tistimi, ki so Kristusovi, je zatrdil papež Frančišek. Tako je ne le naša Mati, ampak lahko rečemo, da je tudi naša »predstavnica«.

Zadnja med tremi ključnimi besedami v papeževi homiliji je bila upanje. O le-tem nam govori evangelij. »Upanje je vrlina tistih, ki med soočanjem s konfliktom, z vsakdanjim bojem med življenjem in smrtjo, med dobrim in zlim, verjamejo v Kristusovo vstajenje in v zmago Ljubezni.« Marijina hvalnica (Magnifikat) je pesem upanja, pesem Božjega ljudstva na poti skozi zgodovino. Je pesem številnih svetnic in svetnikov, znanih ter tudi mnogih neznanih, ki pa jih Bog vseeno pozna: to so mame, očetje, kateheti, misijonarji, duhovniki, redovnice, mladi, otroci, stari starši. Vsi ti so se soočili z življenjskim bojem, medtem ko so v srcu nosili upanje majhnih in ponižnih. Marijino hvalnico še danes prepeva celotna Cerkev po vsem svetu. Še zlasti pa je ta pesem glasna tam, kjer Kristusovo telo ponovno trpi pasijon: »Kjer je križ, je za nas kristjane vedno tudi upanje. Če ni upanja, nismo kristjani.« Papež Frančišek je sklenil z besedami, da nam upanja ne smejo ukrasti, saj je ta moč milost, Božji dar, ki nas vodi dalje s pogledom, usmerjenim v nebesa.

Audio: