Duhovne misli Benedikta XVI. za god sv. Maksimilijana Kolbeja
Dan pred praznikom Marije Vnebovzete obhaja Cerkev god sv. Maksimilijana Kolbeja poljskega
duhovnika iz reda manjših bratov, ki je umirajoč v taborišču v Auschwitzu izročil
svoje življenje v Marijine roke.
»Nikoli ni izgubil upanja izpred oči, čeprav
je šel skozi temačen čas taborišča« je Benedikt XVI. lansko leto med molitvijo
Angelovega češčenja spomnil na patra Kolbeja, ki je bil zaljubljen v Marijo,
popolnoma njej izročen, tudi v smrtni uri. »'Zdrava Marija!',
je bil zadnji vzklik na ustnicah svetega Maksimilijana Marija Kolbeja, medtem ko je
iztegnil roko njemu, ki mu je vbrizgal smrtonosni fenol. Ganljivo je ugotavljati,
kako je ponižno in zaupljivo zatekanje k Mariji vedno vir poguma in vedrine«,
je dejal Benedikt XVI. med splošno avdienco avgusta leta 2008.
»Na prvi
pogled bi lahko imeli njihovo bivanje za poraz, vendar ravno v njihovem mučeništvu
zasveti Ljubezen, ki premaga temine sebičnosti in sovraštva. Svetemu Maksimilijanu
Kolbeju pripisujejo sledeče besede, ki jih naj bi izrekel med najhujšim nacističnim
preganjanjem: 'Sovraštvo nikakor ni ustvarjalna moč, to je
samo ljubezen.'«
Pater Kolbe je dal svoje življenje iz ljubezni,
kakor pravi evangeljski odlomek o Jezusovi novi zapovedi ljubezni za današnji god:
»Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil«. Jezus je vir in model vsake
resnične, brezmejne ljubezni. »Te Jezusove besede 'kakor sem vas jaz
ljubil', nas vabijo in hkrati vnemirjajo; so namreč kristološki cilj, ki
se nam zdi nedosegljiv, hkrati pa nas spodbujajo, da ne obupamo nad tem, kaj vse bi
še lahko storili.«
Benedikt XVI. je med zgodovinskim obiskom koncentracijskega
taborišča Auschwitz spomnil na številne pričevalce za resnico in dobroto, ki so umrli
v tem taborišču: »Oni presunejo naš spomin, presunejo naše srce. V nas ne želijo
prebuditi sovraštva: nasprotno pokažejo nam, kako strašna dejanja počne sovraštvo.
Ti pričevalci želijo pripeljati razum do tega, da prepozna zlo kot zlo in ga zavrže,
v nas želijo prebuditi pogum za dobro, za odpor proti zlu. Želijo nas pripeljati do
občutij izraženih z besedami, ki jih je Sofoklej položil v Antigonina usta
pred grozo, ki jo je obdajala: 'Tukaj sem, pa ne zato, da bi skupaj sovražili,
ampak da bi skupaj ljubili'.«