Duhovne misli Benedikta XVI. za 19. nedeljo med letom
Bogoslužje današnje 19. nedelje med letom nas na nek način pripravlja na slovesni
praznik Vnebovzetja Device Marije, ki ga bomo obhajali 15. avgusta. Današnja
berila so pravzaprav vsa usmerjena v prihodnost, v nebo, kjer se Sveta Devica že pred
nami veseli v raju. Evangeljski odlomek nadaljuje sporočilo prejšnje nedelje, ki nas
je povabilo odvezati se od materialnih dobrin, ki so povečini varljiva ter se zvesto
posvetiti izpolnjevanju svojih dolžnosti in sicer v neki stalni usmerjenosti v to,
kar je zgoraj. Vernik namreč ostaja buden in čuječ, da bo lahko sprejel Jezusa, ko
bo prišel v svoji slavi. Gospod preko zgledov iz vsakdanjega življenja opominja svoje
učence, torej nas, da bi živeli v tej notranji pripravljenosti, kot tisti služabniki
iz prilike, ki čakajo na prihod svojega gospodarja. »Blagor tistim služabnikom«,
pravi Jezus, »ki jih bo gospodar ob svojem prihodu našel čuječe«
(Lk 12,37). Bedeti moramo torej v molitvi in izvrševanju dobrih del.
Jezus
nam v današnjem evangeliju preko prilik pokaže, kako nas mora pričakovanje izpolnitve
blaženega upanja, to je njegovega prihoda, spodbujati k vedno bolj polnem življenju,
bogatem dobrih del: »Prodajte svoje premoženje in dajte vbogajme. Naredite si mošnje,
ki ne ostarijo, neizčrpen zaklad v nebesih, kamor se tat ne približa in kjer molj
ne razjeda«. Povabil nas je torej, naj uporabljamo stvari brez sebičnosti, žeje
po posedovanju ali obvladovanju, temveč po Božji logiki, ki je pozornost do drugega,
logiki ljubezni, kakor je jedernato napisal Romano Guardini: »V takšni obliki odnosa,
ki izhaja iz Boga in je usmerjen v Boga.«
V evangeljskem odlomku današnje
nedelje, Jezus torej nadaljuje govor svojim učencem o vrednosti človeške osebe v Božjih
očeh ter o nepotrebni zaskrbljenosti za zemeljske stvari. Ne mislimo, da gre za hvalnico
nezavzetosti. Nasprotno, če poslušamo Jezusovo pomirjajoče povabilo: »Ne
boj se, mala čreda, kajti vaš Oče je sklenil, da vam da kraljestvo«, je
naše srce odprto za upanje, ki razsvetljuje in poživlja konkretno bivanje; zagotovilo
imamo, da evangelij ni samo sporočilo o stvareh, ki je dobro, da jih vemo, ampak je
sporočilo, ki vodi v dejanja in spreminja življenje. Mračna vrata prihodnjosti so
bila tako odpahnjena. Kdor ima upanje, živi drugače, saj mu je bilo podarjeno novo
življenje.
Kakor smo brali pri današnji liturgiji iz pisma Hebrejcem, se je
Abraham obrnil z zaupljivim srcem v upanje, ki mu ga je Bog odprl; obljubo dežele
in številno potomstvo ter odrinil, ne da bi vedel kam gre, zaupajoč samo Bogu. Pismo
predstavlja namreč Abrahama kot romarja, kot nomada, ki živi v šotoru in se je ustavil
v tuji deželi. To kar ga vodi je vera. »Po veri« piše sveti avtor, »je
bil Abraham pokoren, ko je bil poklican, naj odide v kraj, ki naj bi ga dobil v delež.
Odšel je, ne da bi vedel, kam gre« (Heb 11,8). Njegov pravi cilj je bilo »namreč
mesto, ki ima temelje in je njegov graditelj in stvaritelj Bog« (Heb 11,10).
Mesta, o katerem govori sveti avtor, ni na tem svetu, ampak je nebeški Jeruzalem,
raj. Prvotna krščanska skupnost se je tega zelo dobro zavedala, saj se je tu spodaj
imela za 'tujko' ter je svoja bivanska področja v mestih imenovala 'župnije',
kar v grščini pomeni 'kolonije tujcev' (pàroikoi) (prim. 1Pt 2,11).
Na ta način so prvi kristjani izražali najpomembnejšo značilnost Cerkve, ki je ravno
v usmerjenosti v nebo. Današnje bogoslužje nas hoče torej povabiti k razmišljanju
o 'življenju v prihodnjem veku', kakor vsakič v Veroizpovedi izpovemo
našo vero. To je povabilo, da naj naše bivanje mineva na moder in previden način,
s pozornim pogledom na našo usodo, torej na resničnosti, ki jim pravimo poslednje:
smrt, poslednja sodba, pekel in raj. Ravno s tem pa prevzemamo odgovornost za ta svet
in tako gradimo boljši svet.
Benedikt XVI. je med nagovorom pred molitvijo
Angelovega češčenja na 19. nedeljo med letom še dejal: »Ob tej priložnosti bi vas
spomnil na godove svetnikov, ki so zastavili svoje življenje ravno izhajajoč iz Boga
in v smeri k Bogu. V četrtek smo se spomnili svetega Dominika, ki je v XIII. stoletju
ustanovil red dominkancev, kateri svoje poslanstvo uresničuje v poučevanju družbe
o resnicah vere, na katero se pripravljajo s študijem in molitvijo. V istem obdobju
sveta Klara nadaljuje duhovno pot reda manjših bratov z ustanovitvijo reda klaris.
10. avgusta smo se spomnili svetega diakona Lovrenca, mučenca iz 3. stoletja. Njegove
ostanke častijo v Rimu v baziliki svetega Lovrenca zunaj obzidja. Spominjamo pa se
tudi dveh mučencev dvajsetega stoletja, ki sta delila isto usodo Auschwitza. V petek
smo se spomnili svete karmeličanke, Terezije Benedikte od križa, Edith Stein in 14.
avgusta se bomo spomnili duhovnika reda manjših bratov, svetega Maksimilijana Marijo
Kolbeja, ustanovitelja 'Vojske Brezmadežne Marije'. Oba sta šla skozi temačen
čas druge svetovne vojne, ne da bi kdaj koli izgubila izpred oči upanje v Boga življenja
in ljubezni«.