Duhovne misli Benedikta XVI. za praznik sv. Lovrenca
VATIKAN (petek, 10. avgust 2012, RV) – »Glej, to so zakladi naše Cerkve«,
tako je odgovoril sveti Lovrenc cesarjevemu sodniku, ki je zahteval, da mu izroči
vse cerkvene zaklade v zameno za življenje. Toda zakladi, ki jih je Lovrenc pokazal
ni bilo ne zlato ne dragi kamni, bili so ubogi, bolni, obrobni, za katere je Lovrenc
vsak dan skrbel. Ta odgovor ga je v času preganjanja kristjanov stal življenje. Mučili
so ga na ražnju. To je bilo 10. avgusta 258. Štiri dni prej je namreč umrl papež Sikst
II., kateremu je bil Lovrec nadiakon«.
»Zgodovina ju ni pozabila,
saj potrjuje, kako slavno je ime današnjega svetnika. Zbrani smo namreč ob njegovem
grobu« je dejal Benedikt XVI. v pridigi 30. novembra 2008 v baziliki sv. Lovrenca
zunaj obzidja in nadaljeval »Njegova vnema za uboge, njegovo velikodušno služenje
rimski Cerkvi na področju oskrbe in karitativne dejavnosti, njegova zvestova papežu
do takšne mere, da je hotel iti za njim tudi v največjo preizkušnjo – mučenišvo, ki
jo je samo nekaj dni za njim tudi prestal. Vse to so zgodovinsko obče znana dejstva«.
Sveti Lovrenc, pogumni pričevalec za vero v Kristusa nam tako posreduje sporočilo
o vrednosti svetništva in nam kaže pot po kateri naj bi hodili. Papež je v isti pridigi
o Lovrencu dejal: »On nam ponavlja, da svetost, to je iti naproti Kristusu, ki
nas prihaja nenehno obiskovat, ni nekaj kar obledi, temveč sčasoma še bolj zasveti
in kaže na človekovo nenehno težnjo iti k Bogu. Lovrenc, herojski pričevalec križanega
in vstalega Kristusa, je za vsakega primer voljne privolitve božji volji, saj, kakor
smo slišali v berilu apostola Pavla, ko spominja Korinčane, da bi tudi mi živeli tako,
da nas bo Gospod našel ob svojem dnevu neomadeževane«.