Papež Frančišek: Cerkev mora zdraviti ranjene in najti usmiljenje za vse

VATIKAN (četrtek, 1. avgust 2013, RV) – Cerkev se danes spominja svetega Alfonza Ligvorija. Bil je neapeljski škof iz 18. stoletja, ki je znal prodreti v srca najbolj ubogih. Utelešenje Besede je razumel kot zgled za Cerkev, ki je nevesta Boga, katerega želja je biti blizu svojemu ljudstvu. Te teme se je med svojim apostolskim potovanjem v Brazilijo večkrat dotaknil tudi papež Frančišek, ko je govoril o Cerkvi, ki živi med ljudmi, o materinski in usmiljeni Cerkvi. Med povratkom v Rim na letalu je tako zatrdil, da je prišel »čas usmiljenja«. Cerkev mora »zdraviti ranjene, najti mora usmiljenje za vse«. In ne sme jih »le čakati, ampak iti in jih poiskati«.

Bližina Cerkve je temeljnega pomena, kajti »Cerkev je mati, matere pa ne poznamo le preko korespondence«. Mati »nas ljubkuje, se nas dotika, nas poljubi, nas ljubi«. Kadar si da Cerkev opravka s tisoč stvarmi, »zanemari pa to bližino in komunicira le preko dokumentov, postane kot mati, ki s svojim otrokom komunicira le preko pisem«, tako je papež Frančišek poudaril med pogovorom na brazilski televiziji TV Globo.

Predstavnikom Sveta škofovskih konferenc Latinske Amerike in Karibov (Celam) pa je dejal, da je danes potrebna Cerkev, ki bi vero bolj lajšala kot pa jo kontrolirala. Včasih se namreč srečujemo s pastoralo, ki daje prednost načelom ali organizacijskim postopkom. Pri tem ne najde prostora za »bližino, nežnost, ljubkovanje«. Papež Frančišek je dejal, da se tako »ignorira revolucijo nežnosti, ki jo je zanetilo utelešenje Besede«. Obstaja tudi pastorala, zasnovana na tako veliki oddaljenosti, da je »nezmožna doseči srečanje«: tako srečanje z Jezusom Kristusom kot z brati. Kot primer je Frančišek omenil pridige, ki so polne pravil ali abstraktnih misli.

Morda smo naše govorjenje o skrivnosti omejili na zgolj racionalno razlago, medtem ko »v ljudi skrivnost vstopi skozi srce«. To vprašanje je papež zastavil, ko se je v Riu de Janeiru srečal z brazilskimi škofi. Le-tem je nato dejal, da je »brez gramatike preprostosti« njihovemu poslanstvu »usojen polom«. Cerkev ne sme biti daleč od potreb ljudi, ne sme biti hladna, ne sme biti »zapornica lastnih togih govorov«. Nasprotno, potrebujemo Cerkev, ki bi se znala pogovarjati s tistimi, ki blodijo brez cilja, ki so sami, skeptični, ki so razočarani nad krščanstvom, katerega imajo za posvetnega, nerodovitnega in nezmožnega ponuditi smisel. Potrebujemo Cerkev, ki je zmožna »delati družbo«, iti preko navadnega poslušanja; Cerkev, ki se odpravi na pot skupaj z ljudstvom; Cerkev, ki je zmožna spoznati, kako razlogi, zaradi katerih se ljudje oddaljijo, v sebi vsebujejo tudi že razloge za morebiten povratek, če se le pogumno sooči z njimi. Papež Frančišek je brazilske škofe spodbudil, naj se vprašajo, če so še Cerkev, ki je zmožna ogreti srca, tako kot je Jezus ogrel srci učencev na poti v Emavs.

V današnjem svetu, v katerem vse poteka vedno hitreje, je moč zaznati potrebo po mirnosti, po tako rekoč »počasnosti«. Papež se je zato vprašal tudi, če Cerkev še zna biti »počasna«. Dovolj počasna, da posluša, počasna v potrpežljivosti, tako počasna, da lahko zakrpa ali ponovno sestavi? Morda je potrebno nadoknaditi to mirnost, da bi znali »uskladiti korak z zmožnostmi romarjev« in z njihovim ritmom hoje.

Potrebujemo torej Cerkev, ki je »zmožna odkriti maternico usmiljenja«, tudi tako je papež Frančišek spodbudil brazilske škofe. Brez usmiljenja se je danes skoraj nemogoče vključiti v »svet ranjenih«, ki potrebujejo »razumevanje, odpuščanje in ljubezen«.

Audio: