Papež Frančišek na praznik sv. Ignacija Lojolskega: Za jezuita sta središče Kristus
in Cerkev
RIM (sreda, 31. julij 2013, RV) – Papež Frančišek je danes zjutraj daroval
sveto mašo v Jezusovi cerkvi v Rimu. Cerkev namreč danes obhaja praznik sv. Ignacija
Lojolskega, ustanovitelja Družbe Jezusove, kateri pripada tudi papež. Somaševalo je
več kot dvesto jezuitov. Sveti oče je po maši še molil pred oltarjema, posvečenima
sv. Ignaciju in sv. Frančišku Ksaveriju, zaustavil se je tudi v kapeli Marije ob poti
in ob grobu p. Pedra Arrupa. Papež je pri pridigi naredil tri poudarke: v središče
postaviti Kristusa in Cerkev; pustiti, da nas osvoji Kristus, da bi služili; čutiti
sram ob naših omejitvah in grehih, da bi bili ponižni pred njim in pred brati.
V
središče postaviti Kristusa in Cerkev Frančišek je spregovoril o središčnem
mestu, ki ga mora imeti Jezus za vsakega jezuita in vso Družbo, ki se tudi imenuje
Jezusova. To pomeni, da morajo pred sabo imeti 'Kristusa, vedno večjega', ki jih vedno
vodi ven iz njih samih, da izstopijo iz lastne ljubezni, hotenja in interesa. Vedno
obstaja skušnjava, da bi mislili, kako so oni v središču, je opozoril Frančišek: »Kristus
je naše življenje!« Dodal je, da k središčnemu mestu Kristusa sodi tudi središčno
mesto Cerkve: sta dva ognja, ki se ne moreta ločiti: »Ne morem slediti Kristusa
drugače kot v Cerkvi in s Cerkvijo.« Tudi v tem primeru jezuiti in celotna Družba
niso v središču, ampak so v službi Kristusa in Cerkve, ki je nevesta našega Gospoda
Kristusa in naša sveta mati. »Da bi bili možje, ukoreninjeni in utemeljeni v Cerkvi:
takšne nas hoče Jezus,« je poudaril papež Frančišek. Ne morejo biti vzporedne
in samotne poti. Lahko se hodi v iskanju in ustvarjalnosti, ampak vedno v skupnosti
in v Cerkvi. Služiti Kristusu pomeni ljubiti to konkretno Cerkev in ji služiti z velikodušnostjo
in duhom pokorščine.
Pustiti, da nas osvoji Kristus Pot, da bi živeli
to dvojno središčnost, je, da se pustimo osvojiti Kristusu, je dejal papež o drugem
poudarku današnje pridige. Iščem Jezusa in mu služim, ker me je on prvi iskal, ker
me je on osvojil. On je vedno prvi. Ko mi pridemo, je on že prišel in nas čaka. Frančišek
je spomnil na drugi teden ignacijanskih duhovnih vaj, ko Kristus pravi: Kdor hoče
hoditi z mano, mora z mano delati, kajti če mi bo sledil v trpljenju, mi bo sledil
tudi v slavi. Kristus nas torej mora osvojiti, da bi mu lahko darovali vso našo osebo
in ves naš napor; povedati Gospodu, da hočemo storiti vse za njegovo večje služenje
in slavo, ga posnemati v prenašanju sramotenja, preziranja, uboštva. »Pustiti,
da me osvoji Kristus, pomeni biti vedno stegnjeni proti tistemu, kar je pred mano,
proti Kristusovemu cilju, ter se v resnici in iskrenosti vprašati: Kaj sem naredil
za Kristusa? Kaj delam za Kristusa? Kaj moram narediti za Kristusa?«
Čutiti
sram, da bi bili ponižni Ob koncu je papež spregovoril še o 'sramu jezuita'.
Ko gledamo križanega Kristusa, čutimo zelo človeško in zelo plemenito čustvo, ki je
sram: gledamo na Kristusovo modrost in na našo nevednost, na njegovo vsemogočnost
in na našo slabost, na njegovo pravičnost in na našo krivičnost, na njegovo dobroto
in našo hudobijo. »Prositi za milost sramu,« je dodal papež in nadaljeval,
da občutek sramu prihaja iz stalnega pogovora z Jezusom, iz sramu pred njim zardimo,
uglasi nas z Kristusovim srcem, spremlja nas v vsakodnevni hoji za Gospodom. »To
nas vedno vodi v ponižnost, da živimo to pomembno krepost« je zatrdil. »Ponižnost,
zaradi katere se vsak dan zavedamo, da nismo mi tisti, ki gradimo Božje kraljestvo,
ampak je vedno Gospodova milost, ki deluje v nas; ponižnost, ki nas spodbuja, da v
celoti služimo Kristusu in Cerkvi in ne našim idejam.«