Duhovne misli Benedikta XVI. za 16. nedeljo med letom

Na severni polovici zemeljske oble smo že skoraj sredi poletja. To je obdobje, ko ni šole in ima večina počitnice. Manj je tudi pastoralnih dejavnosti po župnijah. Torej je resnično ugoden čas, da postavimo na prvo mesto to, kar je v življenju resnično pomembno, prisluhniti Gospodovi Besedi. Na to nas spomninja evangelij današnje nedelje preko znamenitega dogodka, ki ga pripoveduje sveti Luka (Lk 10,38-42), ko je Jezus obiskal hišo Marte in Marije.

Marta in Marija sta sestri, ki imata tudi brata Lazarja, vendar ta v tem dogodku ni omenjen. Jezus je šel skozi vas, pravi besedilo, in Marta ga je sprejela v svojo hišo (prim Lk 10,38). Iz te podrobnosti lahko razberemo, da je Marta starejša in da ona v hiši gospoduje. Kajti, ko se je Jezus usedel, je Marija sedla k njegovim nogam ter ga poslušala, medtem ko je imela Marta dosti opravka s strežbo, sicer potrebno za takšnega izrednega Gosta. Kot da bi imeli ta prizor pred očmi: ena sestra se prezaposlena suče okoli, druga pa je kot zamaknjega od Učiteljeve prisotnosti ter njegovih besedah. Marta čez nekaj časa, očitno užaljena, ne zdrži več in protestira, si dovoli kritizirati Jezusa: »Gospod, ti ni mar, da me je sestra pustila sámo streči? Reci ji vendar, naj mi pomaga!« Marta celo želi poučiti Učitelja samega! Jezus pa ji popolnoma miren odgovori: »Marta, Marta, skrbi in vznemirja te veliko stvari, a le eno je potrebno. Marija si je izvolila boljši del, ki ji ne bo odvzet« (Lk 10,41-42). Kristusova beseda je zelo jasna. Nikakor ne omalovažuje dejavnega življenja, tudi ne velikodušne gostoljubnosti, pač pa samo jasno poudari, da je eno, ki je resnično potrebno in to je, poslušati Gospodovo Besedo, saj je ravno v tem trenutku Gospod tam, navzoč v Osebi Jezusa Kristusa! Vse drugo bo minilo in nam bo odvzeto, le Božja Beseda je večna in daje smisel našemu vsakodnevnemu delovanju.

Sveti Ambrož z razlago dogodka Marte in Marije tako spodbuja svoje vernike, s tem pa tudi nas: »Skušajmo imeti tudi mi to, kar nam ne more biti odvzeto, in sicer tako, da pozorno in ne raztreseno, prisluhnemo Gospodovi besedi. Tudi semenom nebeških besed se lahko zgodi, da jih odnesejo proč, če so posejana na poti. Naj tudi tebe, kakor Marijo, spobuja želja po vedenju, in to je največje ter najpopolnejše delo.« Ambrož še dodaja, da »tudi pastoralna skrb ne sme odvračati od poznavanja nebeških besed in od molitve« (Expositio Evangelii secundum Lucam, VII, 85: PL 15, 1720). Svetniki so torej imeli globoko življensko izkušnjo povezanosti med molitvijo in delovanjem, med popolno ljubeznijo do Boga ter ljubeznijo do bratov in sester. Sveti Bernard, ki je zgled usklajenosti med kontemplacijo in delavnostjo, je v knjigi De consideratione, naslovljeni na papeža Evgenija III., v kateri mu je ponudil nekaj razmišljanj o njegovi službi, vztrajal pri nujnosti notranje zbranosti, molitve, da bi se s tem lahko ubranil pred nevarnostmi pretiranega aktivizma, ne glede na stanje v katerem se znajde in ne glede na to kakšno nalogo opravlja. Sveti Bernard zatrjuje, da pretirana zaposlenost, neustavljivi ritem življenja, pogosto vodi v otrditev srca in otežuje duha (prim. De consideratione II., 3).

To je tudi za nas danes dragocen opomin, saj smo navajeni vrednotiti vse z merili produktivnosti in učinkovitosti. Brez zveste vsakodnevne molitve se naše delovanje izprazni, izgubi dušo, se skrči na preprost aktivizem, ki nas na koncu pusti nezadovoljne. V krščanskem izročilu obstaja lepa molitev, ki se jo moli pred vsakim dejanjem in se glasi takole: »Actiones nostras, quæsumus, Domine, aspirando præveni et adiuvando prosequere, ut cuncta nostra oratio et operatio a te semper incipiat, et per te coepta finiatur«, in v prevodu: »Navdihuj naša dejanja, Gospod, in jih spremljaj s svojo pomočjo, da bo tako, imelo vse naše govorjenje in delovanje vedno v tebi svoj začetek in v tebi svojo dopolnitev«. Vsak korak v našem življenju, vsako dejanje, tudi dejanje Cerkve, je potrebno storiti pred Bogom, v luči njegove Besede.

Audio: