Odnos med sekularizacijo in religijo v sodobnem svetu

VATIKAN (sreda, 10. julij 2013, RV) – Kaj je pomen svetega v 21. stoletju? Na to vprašanje se naslanja besedilo, ki je bilo v teh dneh objavljeno v vatikanskem časopisu L'Osservatore Romano. Članek izhaja iz različnih pojmovanj sekularizacije v današnjem času in o njenem odnosu do vere.

Glede na splošno razširjeno mnenje je religija danes med pomembnejšimi izvori konfliktov in nestrpnosti v svetu. Njen politični vpliv je bolj kot kdajkoli prej raznovrsten: ponekod spodbuja demokracijo, spravo in mir, drugod pa prispeva h konfliktu. Velik del nesoglasij glede odnosa med religijo in nasiljem je povezan z različnimi pojmovanji resničnosti; načini, kako osebe gledajo na vero; ter njihovimi pogledi na vez med religijo in družbo. Četudi ni prvotni in ne edini dejavnik, saj je prepogosto zamenjana s predsodki, pa je s tem povezana tudi sekularizacija. A čeprav naj bi bilo širjenje le-te v svetu povezano z izginjanjem religije, je vendarle mogoče opaziti rast števila oseb, ki sprejemajo vero, bodisi krščanstvo, islam ali hinduizem. Ob tem bi bilo vseeno narobe predpostavljati, da je ključ za branje sekularizacije izgubil na svoji moči zaradi dejstva, da vera v predvidenem času ni izginila.

Treba je upoštevati, da se je verska praksa v zadnjih letih močno spremenila, in sicer skupaj s kulturnim in religioznim kontekstom. Tako lahko za današnje obdobje trdimo, da je istočasno zaznamovano s ponovno prebujajočo se vero in s sekularizacijo. A to niti ni tako zelo nasprotujoče si, kot se zdi na prvi pogled. Kdor poudarja sekularizacijo, se nanaša predvsem na naraščajoče število tistih, ki se smatrajo za duhovne ali celo verne, a ne pripadajo nobeni organizirani religiji; ali tistih, ki se opredeljujejo za pripadnike določene religije, a so v odnosu do nauka dotične Cerkve privzeli selektivno držo. Tisti, ki nasprotno poudarjajo, da živimo v obdobju prebujajoče se vere, pa se ne opirajo na domnevno širjenje vere. Njihovo prepričanje se bolj nanaša na že omenjeni vedno večji politični vpliv religije v svetu.

Besedilo v nadaljevanju povzema, da je današnja duhovna panorama torej zaznamovana s širjenjem verskih dejavnosti, ki so politično motivirane, in z nagnjenostjo vernikov k zasebni in individualni veri. Istočasno se, vsaj v zahodnem svetu, pojavlja tip nevernika, ki na zaskrbljujoč način prispeva k širjenju sekularizacije, ko še prav posebej nastopa proti krščanstvu, katerega smatra za grožnjo glavnim političnim dosežkom modernosti. Mednje se prištevajo nekateri izmed najbolj spoštovanih učenjakov sodobnega časa.

V takem kontekstu je kardinal Ratzinger, še preden je postal papež, razvil teorijo o nasprotju med pozitivno laičnostjo in negativno sekularizacijo. Prvo je potrebno razumeti kot nevtralno držo, ki daje prostor okolju svobode za posameznike katerekoli verske pripadnosti. Druga pa se ljudem vsiljuje preko politike in ne dopušča javnega prostora za katoliške ali krščanske poglede, ki na ta način tvegajo, da postanejo zgolj nekaj zasebnega in tako okrnjenega v svojem bistvu. Po izvolitvi za papeža je Ratzinger aktivno spodbujal pozitivno laičnost. Leta 2008 je v govoru francoskim politikom tako dejal: »V tem zgodovinskem trenutku, ko se kulture vse bolj medsebojno prepletajo, sem globoko prepričan, da je postal nujen nov premislek o resničnem pomenu in pomembnosti laičnosti. Temeljno je namreč po eni strani vztrajati pri razlikovanju med političnim in verskim okoljem, z namenom, da bi zaščitili tako versko svobodo državljanov kot odgovornost države do njih. Po drugi strani pa je temeljno tudi jasneje se zavedati nenadomestljive vloge religije pri formaciji zavesti in prispevka, ki ga lahko doprinese pri ustvarjanju osnovnega etičnega soglasja družbe.«

Audio: