Papež Frančišek pri maši na Lampedusi: Kdo izmed nas je jokal zaradi smrti teh
bratov in sester?
LAMPEDUSA (ponedeljek, 8. julij 2013, RV) – »'Adam, kje si?' To je prvo
vprašanje, s katerim se Bog po grehu obrne na človeka.« Na to je papež Frančišek
spomnil med homilijo danes med sveto mašo, ki jo je dopoldne obhajal na Lampedusi.
Na začetku le-te je tudi pojasnil, zakaj se je odločil priti na ta otok. Pred nekaj
tedni je izvedel za novico o novi nesreči beguncev na morju. Naslovi v časopisih so
govorili o migrantih, umrlih v morju med potjo, ki naj bi bila »pot upanja«,
a je nasprotno postala »pot smrti«. Ta novica se ponavlja stalno in papežu
se je misel nanjo vračala kot »trn v srcu, ki povzroča trpljenje«: »Tako
sem začutil, da moram priti sem, da bi molil, da bi uresničil to dejanje bližine,
pa tudi, da bi prebudil našo vest, da se to, kar se je zgodilo, ne bi
več ponovilo.«
Papež Frančišek je nato izrazil iskreno hvaležnost
prebivalcem otoka, združenjem, prostovoljcem in varnostnim službam, ki predstavljajo
»zgled solidarnosti«. Posebej je pozdravil tudi muslimanske begunce, ki prav
danes začenjajo ramadanski post in jim zaželel, da bi ta obrodil obilne duhovne sadove.
Zatem pa je papež Frančišek izhajajoč iz Božje besede izpostavil dve temeljni vprašanji,
ki ju Bog zastavlja človeku. Ti dve vprašanji naj bi izzvali vest, spodbudili k premisleku
in dejanski spremembi določenih drž. Prvo, že omenjeno vprašanje, je bilo namenjeno
Adamu: »Kje si?« »Adam je človek, ki je izgubil svojo orientacijo, svoje
mesto v stvarstvu, ker verjame, da bo postal mogočen, da lahko gospoduje vsemu,
da je lahko Bog.« Tako se harmonija razbije in enako se ponovi tudi v odnosu do
drugih. Drugi namreč ni več brat, ki naj bi ga ljubil, ampak preprosto nekdo, ki vznemirja
moje življenje in moje udobje.
Kot je dejal papež Frančišek, Bog tako postavi
še drugo vprašanje: »Kajn, kje je tvoj brat?« Sanje, da bi bil mogočen in velik
kot Bog, oziroma da bi bil Bog, pripeljejo do zaporedja napak, ki vodijo v smrt, v
prelitje krvi lastnega brata. »Ti dve Božji vprašanji z vso močjo odzvanjata
tudi danes.« Mnogi med nami nimajo več orientacije, nismo več pozorni na svet,
v katerem živimo, ne skrbimo več za tisto, kar je Bog ustvaril za vse, in niti nismo
več sposobni paziti drug na drugega. Vprašanje, kje je tvoj brat, torej ni namenjeno
drugim, je poudaril papež, ampak je namenjeno »meni, tebi, vsakemu izmed nas«.
»Tisti
bratje in sestre so poskušali uiti iz težkih situacij, da bi našli nekaj vedrine in
miru; iskali so boljše mesto zase in svoje družine, toda našli so smrt. Kako
pogosto tisti, ki iščejo to, ne najdejo razumevanja, ne najdejo sprejetosti,
ne najdejo solidarnosti!« Nekateri med njimi morajo na poti skozi roke trgovcev,
tistih, ki izkoriščajo revščino drugih za lastni zaslužek. Njihovo trpljenje je veliko
in nekateri ne pridejo do cilja, je spomnil papež, nato pa zastavil vprašanje, kdo
je torej odgovoren za to kri. Vsakdo izmed nas odgovarja: »Nisem jaz, jaz nimam
nobene veze s tem, verjetno so drugi, jaz zagotovo ne.«
Danes se v svetu
nihče ne čuti odgovornega za to dogajanje. Kot je dejal papež Frančišek, smo izgubili
»smisel za bratsko odgovornost«. Zapadli smo v hinavsko držo duhovnika in levita,
o katerih govori Jezus v priliki o usmiljenem Samarijanu. Vidimo na pol mrtvega brata
na robu ceste, a nadaljujemo svojo pot, saj poskrbeti zanj ni naša naloga. In pri
tem ostanemo mirni. Kultura udobja, ki nas je pripeljala do tega, da mislimo le nase,
nas je naredila neobčutljive za krike drugih. Po papeževih besedah živimo v milnih
mehurčkih, ki so sicer lepi, vendar pa so le utvare o nepomembnem, začasnem, ki vodijo
k ravnodušnosti v odnosu do drugih ali celo kar v »globalizacijo ravnodušnosti«.
Tako zelo smo se navadili trpljenja drugih, da nas ta ne zanima več. Postali smo neimenovani,
odgovorni brez imena in brez obraza.
'Kje si' in 'kje je tvoj brat' sta dve
vprašanji, ki ju Bog torej postavi na začetek zgodovine človeštva in ki ju zastavlja
tudi ljudem današnjega časa. Papež Frančišek pa je tema dvema vprašanjema dodal še
tretje: »Kdo izmed nas je jokal zaradi smrti teh bratov in sester?« Smo družba,
ki je pozabila na izkušnjo joka. To sposobnost nam je odvzela globalizacija ravnodušnosti.
Prosimo Gospoda za milost, da bi jokali nad svojo ravnodušnostjo, da bi jokali nad
krutostjo, ki je v svetu in v nas, tako je z molitvijo homilijo sklenil papež Frančišek.
Prosimo pa tudi za odpuščanje zaradi naše ravnodušnosti, za odpuščanje za tiste, ki
so se udobno namestili in se zaprli v svoje udobje, ki vodi v »anestezijo srca«;
prosimo za odpuščanje za tiste, ki so »na svetovnem nivoju s svojimi odločitvami
ustvarili situacije, ki vodijo v take drame«.
Tik pred blagoslovom na koncu
maše na Lampedusi je papež Frančišek molil še za Marijino priprošnjo, in sicer pred
njeno podobo na oltarju. Še enkrat pa se je zahvalil tudi prebivalcem otoka za njihovo
pričevanje in za njihov zgled ljubezni in sprejemanja: »Naj bo ta zgled svetilnik
za ves svet, da bi imel pogum sprejeti tiste, ki iščejo boljše življenje.«