2013-07-08 16:15:46

Papež Frančišek pri maši na Lampedusi: Kdo izmed nas je jokal zaradi smrti teh bratov in sester?


LAMPEDUSA (ponedeljek, 8. julij 2013, RV) – »'Adam, kje si?' To je prvo vprašanje, s katerim se Bog po grehu obrne na človeka.« Na to je papež Frančišek spomnil med homilijo danes med sveto mašo, ki jo je dopoldne obhajal na Lampedusi. Na začetku le-te je tudi pojasnil, zakaj se je odločil priti na ta otok. Pred nekaj tedni je izvedel za novico o novi nesreči beguncev na morju. Naslovi v časopisih so govorili o migrantih, umrlih v morju med potjo, ki naj bi bila »pot upanja«, a je nasprotno postala »pot smrti«. Ta novica se ponavlja stalno in papežu se je misel nanjo vračala kot »trn v srcu, ki povzroča trpljenje«: »Tako sem začutil, da moram priti sem, da bi molil, da bi uresničil to dejanje bližine, pa tudi, da bi prebudil našo vest, da se to, kar se je zgodilo, ne bi več ponovilo

Papež Frančišek je nato izrazil iskreno hvaležnost prebivalcem otoka, združenjem, prostovoljcem in varnostnim službam, ki predstavljajo »zgled solidarnosti«. Posebej je pozdravil tudi muslimanske begunce, ki prav danes začenjajo ramadanski post in jim zaželel, da bi ta obrodil obilne duhovne sadove. Zatem pa je papež Frančišek izhajajoč iz Božje besede izpostavil dve temeljni vprašanji, ki ju Bog zastavlja človeku. Ti dve vprašanji naj bi izzvali vest, spodbudili k premisleku in dejanski spremembi določenih drž. Prvo, že omenjeno vprašanje, je bilo namenjeno Adamu: »Kje si?« »Adam je človek, ki je izgubil svojo orientacijo, svoje mesto v stvarstvu, ker verjame, da bo postal mogočen, da lahko gospoduje vsemu, da je lahko Bog.« Tako se harmonija razbije in enako se ponovi tudi v odnosu do drugih. Drugi namreč ni več brat, ki naj bi ga ljubil, ampak preprosto nekdo, ki vznemirja moje življenje in moje udobje.

Kot je dejal papež Frančišek, Bog tako postavi še drugo vprašanje: »Kajn, kje je tvoj brat?« Sanje, da bi bil mogočen in velik kot Bog, oziroma da bi bil Bog, pripeljejo do zaporedja napak, ki vodijo v smrt, v prelitje krvi lastnega brata. »Ti dve Božji vprašanji z vso močjo odzvanjata tudi danes.« Mnogi med nami nimajo več orientacije, nismo več pozorni na svet, v katerem živimo, ne skrbimo več za tisto, kar je Bog ustvaril za vse, in niti nismo več sposobni paziti drug na drugega. Vprašanje, kje je tvoj brat, torej ni namenjeno drugim, je poudaril papež, ampak je namenjeno »meni, tebi, vsakemu izmed nas«.

»Tisti bratje in sestre so poskušali uiti iz težkih situacij, da bi našli nekaj vedrine in miru; iskali so boljše mesto zase in svoje družine, toda našli so smrt. Kako pogosto tisti, ki iščejo to, ne najdejo razumevanja, ne najdejo sprejetosti, ne najdejo solidarnosti!« Nekateri med njimi morajo na poti skozi roke trgovcev, tistih, ki izkoriščajo revščino drugih za lastni zaslužek. Njihovo trpljenje je veliko in nekateri ne pridejo do cilja, je spomnil papež, nato pa zastavil vprašanje, kdo je torej odgovoren za to kri. Vsakdo izmed nas odgovarja: »Nisem jaz, jaz nimam nobene veze s tem, verjetno so drugi, jaz zagotovo ne.«

Danes se v svetu nihče ne čuti odgovornega za to dogajanje. Kot je dejal papež Frančišek, smo izgubili »smisel za bratsko odgovornost«. Zapadli smo v hinavsko držo duhovnika in levita, o katerih govori Jezus v priliki o usmiljenem Samarijanu. Vidimo na pol mrtvega brata na robu ceste, a nadaljujemo svojo pot, saj poskrbeti zanj ni naša naloga. In pri tem ostanemo mirni. Kultura udobja, ki nas je pripeljala do tega, da mislimo le nase, nas je naredila neobčutljive za krike drugih. Po papeževih besedah živimo v milnih mehurčkih, ki so sicer lepi, vendar pa so le utvare o nepomembnem, začasnem, ki vodijo k ravnodušnosti v odnosu do drugih ali celo kar v »globalizacijo ravnodušnosti«. Tako zelo smo se navadili trpljenja drugih, da nas ta ne zanima več. Postali smo neimenovani, odgovorni brez imena in brez obraza.

'Kje si' in 'kje je tvoj brat' sta dve vprašanji, ki ju Bog torej postavi na začetek zgodovine človeštva in ki ju zastavlja tudi ljudem današnjega časa. Papež Frančišek pa je tema dvema vprašanjema dodal še tretje: »Kdo izmed nas je jokal zaradi smrti teh bratov in sester?« Smo družba, ki je pozabila na izkušnjo joka. To sposobnost nam je odvzela globalizacija ravnodušnosti. Prosimo Gospoda za milost, da bi jokali nad svojo ravnodušnostjo, da bi jokali nad krutostjo, ki je v svetu in v nas, tako je z molitvijo homilijo sklenil papež Frančišek. Prosimo pa tudi za odpuščanje zaradi naše ravnodušnosti, za odpuščanje za tiste, ki so se udobno namestili in se zaprli v svoje udobje, ki vodi v »anestezijo srca«; prosimo za odpuščanje za tiste, ki so »na svetovnem nivoju s svojimi odločitvami ustvarili situacije, ki vodijo v take drame«.

Tik pred blagoslovom na koncu maše na Lampedusi je papež Frančišek molil še za Marijino priprošnjo, in sicer pred njeno podobo na oltarju. Še enkrat pa se je zahvalil tudi prebivalcem otoka za njihovo pričevanje in za njihov zgled ljubezni in sprejemanja: »Naj bo ta zgled svetilnik za ves svet, da bi imel pogum sprejeti tiste, ki iščejo boljše življenje

Audio: RealAudioMP3







All the contents on this site are copyrighted ©.