Papež mladim, ki se pripravljajo na posvečeno življenje, spregovoril o pastoralni rodovitnosti

VATIKAN (nedelja, 7. julij 2013, RV) – Papež Frančišek se je s semeniščniki, novinkami in novinci srečal tudi že včeraj popoldne. Ti se namreč posebej zanje pripravljenega programa v Rimu udeležujejo že od četrtka dalje. Včeraj so se tako zbrali v avli Pavla VI. Srečanje se je začelo z molitvijo, zatem pa so prisluhnili še raznim pričevanjem. Zaključilo se je z Mariji posvečeno procesijo po vatikanskih vrtovih, ki se je sklenila pred baziliko sv. Petra.

A vmes, malo po sedemnajsti uri, se je zbranim pridružil tudi papež Frančišek. V imenu vseh ga je pozdravil msgr. Rino Fischella, predsednik Papeškega sveta za novo evangelizacijo. Med drugim mu je izrazil hvaležnost za njegovo prvo okrožnico Luč vere, ki predstavlja oporo na vsakodnevni poti zvestobe Kristusu in Cerkvi. Fisichella je nato spomnil na trenutek, ko so semeniščniki, novinke in novinci v četrtek zvečer na Trgu sv. Petra vsak v svojem jeziku izpovedali vero. Čeprav so govorili v različnih jezikih, je dejal Fisichella, je bil jezik vendarle en sam: to je bil jezik edine vere, ki jih povezuje. In čeprav so njihovi obrazi pričevali o različnih izvorih, so skupaj naredili vidno obličje Kristusove neveste. Mladi, ki so se zbrali v Rimu, je še pojasnil msgr. Fisichella, prihajajo iz 66 držav. Predstavljajo tudi svoje prijatelje in vse druge, ki hodijo po poti priprave na podaritev lastnega življenja Kristusu v službi Cerkvi. Priložnost, da so lahko molili na grobu sv. Petra; da so se lahko z roko dotaknili krajev, kjer so hodili svetniki; da so odkrili prijateljstvo mnogih vrstnikov, s katerimi si delijo isto poklicanost in po poti hodijo skupaj; ter da so lahko nekaj časa preživeli s Petrovim naslednikom – vse to je tem mladim omogočilo, da so še bolj ukoreninili svojo vero. Kot je namreč zapisano v novi okrožnici Luč vere, vera potrebuje tudi čute, da lahko vidi, posluša, se dotakne.

Papež Frančišek pa je mladim semeniščnikom, novinkam, novincem in vsem, ki so na poti poklica, na srce položil nekaj spodbudnih misli o poti, ki so jo izbrali za svoje življenje. Ti mladi so se odločili Kristusu svoje življenje podariti »za vedno«. Papež jih je zato opozoril na »kulturo začasnega«, s katero se bodo morali spopasti vsi. Dokončne odločitve namreč v današnjem času niso lahke. Da bi se osvobodili kulture začasnega, se je potrebno naučiti vrata svoje celice zapreti od znotraj. Ključa se ne sme pozabiti na zunanji strani, je poudaril papež Frančišek.

Nato jim je spregovoril o veselju. Med razmišljanjem o tem, iz česa izhaja veselje, je papež med drugim zatrdil, da gotovo ne iz tega, ko ima nekdo vedno nov telefon ali avto. Ob tem je še dodal, da posvečena oseba nikakor ne bi smela imeti najnovejšega modela avtomobila, ampak je primerneje, če izbere nekaj ponižnejšega. Veselje ne more biti nekaj, kar ostane zgolj na površju. Ni opojnost trenutka in ne izhaja iz stvari ali iz posedovanja. Veselje se rojeva iz srečanja, odnosa z drugimi, iz občutka sprejetosti, razumljenosti, ljubljenosti. Veselje se rodi iz zastonjskosti srečanja. Ko nekdo sliši: »Ti si zame pomemben.« Čeprav to ni nujno izrečeno z besedami. A prav to, kadar pokliče, vsakomur reče Bog. Veselje torej izhaja iz trenutka, ko me je Gospod pogledal, je zatrdil papež Frančišek.

Odločitev za duhovni poklic tako tudi ni nujno osebna odločitev, je nato opozoril sveti oče. Je le odgovor na »klic ljubezni«. To ljubezen da Bog občutiti preko molitve ali znamenj v življenju. Vodi pa k odpiranju, nikoli k zapiranju. Dobro se vedno širi. Veselje je namreč nalezljivo. »V žalosti ni svetosti,« je zatrdil papež Frančišek. Kadar nek duhovnik ali sestra nimata veselja, kadar sta žalostna, je problem po papeževih besedah v zaobljubi čistosti. In sicer zato, ker se le-ta ne zaključi v trenutku obljube, ampak gre za pot, ki mora dozoreti »v pastoralno rodovitnost«. Če duhovnik ni oče in redovnica ni mati tistim, s katerimi delata, postaneta žalostna. Posvečenost mora voditi v rodovitnost, sicer ni katoliška, je zatrdil papež Frančišek.

Da bi bili veseli pričevalci evangelija, pa je potrebno biti verodostojni in dosledni. Verodostojnost je odgovornost. V prvi vrsti odgovornost tistih, ki vzgajajo. Evangelij se najprej oznanja z življenjem, z zgledom, z besedami pa le, če je zares nujno. Evangelij je torej potrebno prebrati iz življenja samega, in sicer skupaj s pomanjkljivostmi, z omejitvami in z grehi. Glede slednjih je papež Frančišek dejal, da imamo grehe vsi, a da je bistvenega pomena biti transparentni s spovednikom. Tisti, ki posluša, je Jezus. Povedati vse po resnici in ne le na pol, brez skrivanja, pomaga pri ponižnosti. Gospod pa tudi vedno odpusti, ko mu nekdo pove tisto, kar sam sicer že ve.

Poleg doslednosti je za verodostojno pričevanje nato pomembna tudi kulturna priprava. In sicer zato, da bi lahko povedali vzrok svoje vere in upanja. V formaciji so štirje poglavitni stebri, je še dodal papež: duhovno, intelektualno, apostolsko in skupnostno življenje. Zlasti pomembno je skupnostno življenje, kar pomeni prijateljske in bratske odnose. Danes je zelo veliko obrekovanja in zavisti, tudi v svetu vere, je opozoril papež Frančišek. Nikoli govoriti slabo o drugih je lepa pot svetosti. Gojenje prijateljstva in bratstva mora voditi k odpiranju za Boga in za druge. Potrebno je iti ven iz sebe in se tudi ne pritoževati. Tako je sklenil papež in nato še enkrat spodbudil: »Naprej, z veseljem, doslednostjo, vedno s pogumom, da poveste resnico, pogumom, da greste ven iz sebe, da bi srečali Jezusa v molitvi, in da greste ven iz sebe, da bi srečali druge in jim podarili evangelij – s pastoralno rodovitnostjo!«

Audio: