Papež pri jutranji maši: Središče Božjega sporočila je usmiljenje

VATIKAN (petek, 5. julij 2013, RV) – Papež Frančišek je med današnjo jutranjo mašo dejal, da je središče Božjega sporočila usmiljenje. Maše v kapeli Doma sv. Marte se je danes udeležila skupina zaposlenih na vatikanskem governatoratu.

Izhajajoč iz evangeljskega odlomka, v katerem Jezus pokliče Mateja, je papež Frančišek spregovoril o usmiljenju. Ponovil je Jezusove besede, da želi usmiljenja in ne žrtve. Te besede Jezus izreče farizejem, ko mu le-ti očitajo, da je jedel skupaj z grešniki. Cestninarji pa so bili, kot je zatrdil papež, celo dvakratno grešniki. Navezani so bili namreč na denar, bili pa so tudi izdajalci svoje domovine, saj so v imenu rimskega cesarstva dvigali davke pripadnikom svojega naroda. Jezus se je torej srečal s cestninarjem Matejem in nanj pogledal z usmiljenjem.

V trenutku, ko je Jezus pogledal nanj, je tisti mož občutil nekaj novega, nekaj, česar do tedaj ni poznal. Ko je na sebi začutil Jezusov pogled, je v svoji notranjosti doživel nekakšno začudenje in obenem Jezusovo povabilo, naj hodi za njim. »V tistem trenutku je bil ta mož poln veselja, a tudi nekoliko v dvomih, kajti bil je močno navezan na denar.« A dovolj je bil en sam trenutek, da je ta mož rekel 'da', da je pustil vse in odšel z Gospodom. Ta trenutek je po papeževih besedah na podobi uspel izraziti slikar Caravaggio, ki je upodobil Mateja, kako gleda Jezusa, medtem ko ima v rokah še vedno denar. To je prav tisti trenutek, ko je prejel in sprejel milost ter Jezusu odgovoril: »Da, grem s teboj.« »To je prvi trenutek srečanja in globoka duhovna izkušnja.«

Zatem sledi drugi trenutek. To je praznovanje. Kot je zatrdil papež Frančišek, Gospod praznuje skupaj z grešniki. Skupaj praznujejo Božje usmiljenje, ki spreminja življenje. Po teh prvih dveh trenutkih, začudenju nad srečanjem in praznovanju, pa je na vrsti »vsakdanje delo«, to se pravi oznanjevanje evangelija: »To delo mora poganjati spomin na tisto prvo srečanje in praznovanje. To sedaj namreč ni več trenutek, ampak je čas: čas vse do konca življenja.« Spomin na prvo srečanje z Jezusom je povezan tudi z dejstvom, da mi je ta dogodek spremenil življenje, da sem prejel usmiljenje. Gospod je bil tako dober z menoj, da mi je dejal tudi, naj povabim svoje prijatelje, prav tako grešnike, da bomo praznovali skupaj.

Spomin na to, kot je dejal papež, je Mateju in drugim dal moč, da so šli dalje: »Gospod je spremenil moje življenje! Srečal sem Gospoda!« Tega se je potrebno vedno spominjati in ohranjati ogenj spomina pri življenju. V evangeljskih prilikah sicer večkrat slišimo tudi o osebah, ki so zavrnile povabilo na Gospodovo praznovanje. Potem, kot je dejal papež, je Jezus odšel iskat uboge in bolne ter je praznoval z njimi. To nato nadaljuje tako, da praznuje z grešniki in jim ponuja svojo milost: »Usmiljenja hočem in ne žrtve. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.« Na te Jezusove besede je na koncu še enkrat spomnil papež in homilijo sklenil z besedami: »On je prišel za nas, grešnike, in to je lepo. Dopustimo, da nas gleda Jezusovo usmiljenje, praznujmo in se spominjajmo tega odrešenja.«

Audio: