Papež Frančišek med jutranjo sveto mašo: Jezusove rane moramo poljubiti – in to dobesedno

VATIKAN (sreda, 3. julij 2013, RV) – Da bi srečali živega Boga, moramo nežno poljubiti Jezusove rane na naših bratih, ki so lačni, revni, bolni, zaprti. Tako je dejal papež Frančišek na današnji praznik sv. Tomaša, ko je v kapeli Doma sv. Marte daroval mašo. Jutranje evharistične daritve so se udeležili zaposleni na Papeškem svetu za medverski dialog, skupaj s predsednikom dikasterija kardinalom Jean-Louisom Tauranom.

Jezus se po vstajenju prikaže apostolom, a med njimi ni Tomaža. »Želel je, da čaka še en teden,« je pojasnil papež Frančišek. »Gospod ve, zakaj dela tako. Vsakemu med nami nameni določen čas, kot smatra, da je za nas najbolje. Tomažu je dodelil en teden.« Jezus se prikaže s svojimi ranami, vse njegovo telo je čisto, lepo, polno luči, a rane so ostale in so še vedno; in ko bo Jezus prišel ob koncu sveta, nam bo pokazal svoje rane, je dejal papež. Tomaž, da bi veroval, se je hotel dotakniti teh ran: »Bil je trmast. A Gospod je želel ravno trmoglavca, da bi mi razumeli najpomembnejše. Tomaž je Gospoda videl, v rane od žebljev je položil svoj prst, z roko se je dotaknil njegove strani; in ni rekel: 'Res je, Gospod je vstal!' Šel je onkraj. Rekel je: 'Bog!' Je prvi med učenci, ki izpove Kristusovo božansko naravo po vstajenju. In ga počasti.«

Po papeževih besedah tako lahko razumemo, kaj je bil Jezusov namen, da je Tomaža pustil čakati. Namreč to, da je njegovo nejevernost pripeljal ne do potrditve vstajenja, ampak do potrditve svoje božanske narave. Pot, da bi srečali Jezusa Boga, so njegove rane. Ni druge poti, je poudaril papež Frančišek in v nadaljevanju opozoril na nekatere stranpoti pri hoji k Bogu, do katerih je prišlo v zgodovini Cerkve. Nekateri so verjeli, da živega Boga, Boga kristjanov, lahko najdemo preko meditacije, preko napredovanja v meditaciji. To pa je po Frančiškovih besedah nevarno. Na tej poti se mnogi izgubijo. Morda pridejo samo do spoznanja Boga, a ne prispejo do Jezusa Kristusa, Sina Božjega, ki je druga Oseba Svete Trojice. To je pot gnostikov, je zatrdil papež in dodal, da so dobri in delavni ljudje, a to ni prava pot.

Drugi so spet mislili, da se je treba mrtvičiti, biti strog do sebe, in so izbrali pot pokore in posta, da bi prispeli do Boga. In tudi ti niso prišli do živega Boga, do Jezusa Kristusa, ki je živi Bog. So pelagijanci, ki verjamejo, da lahko sami prispejo na cilj. A Jezus nam pravi, da pot, kjer ga srečamo, vodi preko njegovih ran. »Jezusove rane boš našel tako, da boš opravljal dela usmiljenja, namenjena telesu – tudi duši, a predvsem telesu – tvojega ranjenega brata, ker je lačen, ker je žejen, ker je nag, ker je ponižan, ker je suženj, ker je jetnik, ker je v bolnišnici. To so danes Jezusove rane,« je poudaril papež Frančišek. »In Jezus nas prosi, da storimo dejanje vere; njemu, a preko teh ran.« Dodal je, da je ustanovitev fundacije za pomoč drugim sicer pomembna, in pozval, naj ne ostanemo le na tej ravni, da ne bomo le človekoljubni. »Jezusovih ran se moramo dotakniti, Jezusove rane moramo božati, Jezusove rane moramo nežno negovati, Jezusove rane moramo poljubiti – in to dobesedno,« je poudaril in spomnil na sv. Frančiška, ki je objel gobavca. Tako kot sv. Tomažu, se je tudi Frančišku življenje spremenilo. Da bi se dotaknili živega Boga je treba vstopiti v Jezusove rane. Dovolj je, da stopimo na ulico, je še dejal papež in sklenil z molitvijo: Prosimo sv. Tomaža za milost, da bi imeli pogum in vstopili v Jezusove rane s svojo nežnostjo in tako bomo zagotovo prejeli milost čaščenja živega Boga.

Audio: