Papež Frančišek med jutranjo sveto mašo: Krščansko življenje graditi na Skali, da
ne bi postali kristjani brez Kristusa
VATIKAN (četrtek, 27. junij 2013, RV) – Papež Frančišek je med jutranjo mašo
opozoril na »zamaskirane kristjane« in nevarnost pred »biti kristjani brez
Kristusa«. Današnje svete maše v kapeli Doma sv. Marte so se udeležili zaposleni
v vatikanskem zdravstvenem domu. Ob svetem očetu je somaševal brazilski kardinal Raimundo
Damasceno Assis, nadškof v Aparecidi. Papež je pri pridigi izhajal iz današnjega Matejevega
evangelija, ki govori o hiši, zgrajeni na pesku, in hiši zgrajeni na skali.
Togi
in žalostni. Ali pa veseli, a brez predstave o tem, kaj je krščansko veselje, je dejal
papež Frančišek. Gre za dve nasprotni si hiši, v katerima prebivata dve skupini vernikov.
In oboji imajo veliko pomanjkljivost: gradijo na krščanstvu, ki je samo v besedah,
in ne na skali Kristusove besede. »V zgodovini Cerkve sta bili dve vrsti kristjanov:
kristjani besede – tisti, ki govorijo Gospod, Gospod, in kristjani delovanja. Vedno
je obstajala skušnjava, da bi krščanstvo živeli zunaj skale, ki je Kristus,«
je povedal papež. Dodal je, da je edini, ki nam daje svobodo, da Bogu rečemo Oče,
Kristus, skala. On je edini, ki nas podpira v težkih trenutkih. Kot pravi sam Jezus:
pade dež, reke prestopijo bregove, zapiha veter, a če je tukaj skala, je tudi varnost;
ko so le besede, te izpuhtijo, ničemur ne služijo. »Obstaja skušnjava teh kristjanov
besed, krščanstva brez Jezusa, krščanstva brez Kristusa.
To se je dogajalo in se dogaja tudi danes v Cerkvi: biti kristjani brez Kristusa,«
je poudaril papež.
Kot prvi tip 'kristjana besede' je navedel gnostika, ki
namesto da bi ljubil skalo, ljubi lepe besede in torej živi tako, da plava na površini
krščanskega življenja. Drugi tip se imenuje 'pelagian', ki ima zelo resen in poškrobljen
način življenja. To so kristjani, ki gledajo v tla »Tudi danes obstaja ta skušnjava,«
je opozoril Frančišek. »Površinski kristjani, ki verujejo v Boga in Kristusa,
a preveč razpršeno; ni Jezus Kristus tisti, ki daje temelj. To so moderni gnostiki.
To je skušnjava gnosticizma. 'Likvidno' krščanstvo. Po drugi strani
obstajajo takšni, ki verjamejo, da je krščansko življenje treba vzeti zelo
resno, a na koncu pomešajo trdnost in neomajnost z rigidnostjo, togostjo. Ti mislijo,
da kristjan mora vedno žalovati.«
Takšnih kristjanov je veliko, je nadaljeval
Frančišek in dodal, da v resnici to niso kristjani, ampak le hlinijo, da so, so zamaskirani
kristjani. Ne vedo, kdo je Gospod, kaj je skala, nimajo svobode kristjanov. Rečeno
nekoliko poenostavljeno, nimajo veselja. »Prvi imajo določeno površinsko
veselje. Drugi živijo v stalni pogrebni budnosti, a ne vedo, kaj je
krščansko veselje. Ne znajo uživati življenja, ki nam ga daje Jezus, kajti
ne znajo govoriti z Jezusom. Ne čutijo, da so postavljeni na skalo Jezusa,
trdnosti, ki jo daje Jezusova navzočnost. In ne le, da nimajo veselje, nimajo
niti svobode. To so sužnji površinskosti, tega razširjenega življenja, so sužnji
rigidnosti, niso svobodni. V njihovem življenju Sveti Duh ne najde mesta. In Sveti
Duh je tisti, ki nam daje svobodo,« je zatrdil papež Frančišek in sklenil: »Gospod
nas danes vabi, da svoje krščansko življenje gradimo na njem, skali, ki nam
daje svobodo, ki nam pošilja Duha, ki nam daje veselje na poti.«