Nadškof Stres v homiliji med mašo za domovino: Te vrednote nas najmanj stanejo,
zanje ne potrebujemo mednarodnih kreditov, so nam takoj na dosegu, če
le jasno uvidimo potrebo po njih in se zanje tudi iskreno in dosledno odločimo.
LJUBLJANA (ponedeljek, 24. junij 2013, RV) – V stolni cerkvi sv. Nikolaja je
v ponedeljek, 24. junija 2013, ob 18.00, ljubljanski nadškof metropolit in predsednik
Slovenske škofovske konference msgr. dr. Anton Stres skupaj s slovenskimi škofi daroval
mašo za domovino.
Homilija nadškofa Antona Stresa pri maši za domovino
v ljubljanski stolni cerkvi
Spoštovani gospod predsednik Republike Slovenije, spoštovani
gospod predsednik Ustavnega sodišča, spoštovani gospod apostolski nuncij v Republiki
Sloveniji, spoštovani ekscelence veleposlaniki in drugi predstavniki prijateljskih
držav, spoštovani člani Državnega zbora in Evropskega parlamenta, spoštovani
gospod načelnik Generalštaba Slovenske vojske in vsi častniki in člani Slovenske vojske, spoštovani
gospod generalni direktor in vsi člani Slovenske policije, spoštovani drugi visoki
gostje, sobratje v škofovski, duhovniški in diakonski službi, drage sestre in
dragi bratje, dragi prijatelji!
Znane Jezusove besede, naj damo cesarju, kar
njegovega in Bogu, kar je Božjega, kažejo, kje ima svoj izvir moderne ideja tako imenovane
ločitve države in Cerkve. Pri samem Jezusu Kristusu. V antičnem svetu je bila to popolna
novost. Na koncu evangelija smo slišali: »Vsi so se mu čudili«.
Jezusovo poslanstvo ni bilo od tega sveta. Oznanjal je Božje kraljestvo, to Božje
kraljestvo pa ni politična ali geografska danost, ampak je povsod tam, kjer vlada
Bog, ki je ena sama ljubezen. Tudi sicer je Jezus svojim učencem naročal, naj bodo
na svetu, vendar ne od sveta (prim. Jn 17,1–17). Kristjan je torej prebivalec
dveh svetov in dveh kraljestev: Božjega in človeškega, je državljan dveh držav, Božje
in človeške, kot bi rekel sv. Avguštin, ki je napisal znamenito knjigo o Božji
državi. Ideja o razlikovanju teh dveh držav, o njunih različnih pripadnostih in
njunih različnostih pristojnostih je torej stara toliko kot krščanska vera. S tem
je krščanstvo odločilno prispevalo k sodobni ideji o omejitvi politične oblasti. Vladarji
nimajo neomejene oblasti, nimajo pristojnosti na področju vere in moralnih vrednot.
Obstajajo področja življenja, predvsem področje vesti, vernosti, moralne zavesti,
področje, ki ga zaznamujeta vprašanji, kaj je res in kaj je prav, pred katerim se
mora oblast vladarjev in državnikov ustaviti, kajti ideološko teptanje vesti državljanov
in duhovno nasilje nad osebnim prepričanjem nima opravičila v evangeliju, čeprav se
je v zgodovini tolikokrat dogajalo. Za sodobno demokratično in svobodoljubno miselnost
so torej Jezusove besede izjemnega pomena. Tu je idejni in duhovni izvir ne samo sodobne
ideje medsebojne neodvisnosti in samostojnosti države in Cerkve, ampak celotne tako
imenovane civilne družbe. Jezusovo razlikovanje dveh kraljestev, Božjega in svetnega,
omejuje vsak vladarski absolutizem, ki hoče obvladovati vse in ki je tista grenka
in grešna korenina, iz katere so izrasli vsi totalitarizmi in diktature na svetu.
Razlikovanje
med državo in Cerkvijo ima torej svoj izvir v samem Jezusovem nauku, zato se tega
razlikovanja ne bojimo, ne moremo pa sprejeti, da se to načelo uporablja za omejevanje
delovanja Cerkve. To je zloraba tega načela. Jezus je to načelo postavil zato, da
bi zagotovil svobodno in neovirano delovanje svojih učencev. Tako so to tudi razumeli
številni njegovi moderni zagovorniki, kot npr. avtor znanega reka o »svobodni Cerkvi
v svobodni državi«. Eno je gotovo: načelo, po katerem sta Cerkev in država med
seboj neodvisni in samostojni, ne opravičuje nobenega omejevanja delovanja Cerkve
in njene navzočnosti v družbi, nobenega potiskanja na rob družbe in v strogo zasebnost
posameznikovega življenja. Tudi Jezus se ni skrival v zasebnost, ampak je – kot pravijo
evangelisti – »hodil od mesta do mesta in od vasi do vasi, oznanjal in razglašal
evangelij o Božjem kraljestvu« (prim. Lk 8,1). Na javnost svojega delovanja
se je skliceval celo na sodnem procesu pred Pilatom, ko mu je odvrnil: »Javno sem
govoril svetu. Vselej sem učil v shodnici in v templju, kjer se shajajo vsi
Judje, na skrivnem pa nisem nič govoril« (prim. Jn 18,20).
Čeprav Jezusovo kraljestvo ni od tega sveta, to torej ne pomeni, da ga je
treba iz javnega življenja izrivati, saj ima za življenje na tem svetu velik pomen.
Berilo iz preroka Ageja (prim. Ag 1,5–11;2,4–5) ki smo mu prisluhnili, poudarja,
da je omalovaževanje duhovnih vrednot naravnost pogubno za zemeljsko blagostanje.
Slišali smo: »Veliko sejete, a malo pospravite, jeste, a se ne nasitite...
in kdor dela za plačo, spravlja denar v luknjasto mošnjo« (Ag 1,6). Kako
moderno zvenijo te besede. Cerkev, ki nima neposredne pristojnosti na področju gospodarske
ali politične ureditve, z oznanjevanjem duhovnih vrednot in etičnih pravil življenja
izvršuje poslanstvo, ki je naravnost nepogrešljivo in tega se v današnjih težkih časih
vendarle začenjamo zavedati.
Drage sestre in dragi bratje, dragi sodržavljani,
dragi prijatelji! Letos obhajamo dan državnosti v ozračju, ki mnogim jemlje pogum
in optimizem. To ne prihaja samo od umanjkanj na področju gospodarstva in financ,
ampak veliko bolj od umanjkanja vrednot, vrednot poštenja in resnicoljubnosti, pravičnosti,
medsebojnega spoštovanja in sodelovanja, ki so moralne osnove vsake perspektivnosti,
medsebojnega zaupanja, poguma in optimizma. A ravno k pogumu in dejavnosti nas kliče
prerok Agej v berilu, ki smo mu prisluhnili, ko pravi na koncu: »Zdaj pa pogum,
Zerubabél, govori Gospod, pogum, Ješúa, pogum, vse ljudstvo v deželi, govori Gospod!«
Kliče nas k pogumu, da zopet pozidamo tempelj. To pa pomeni tempelj duhovnosti in
temeljnih moralnih vrednot. To je naša posebna in temeljna naloga. Te vrednote nas
najmanj stanejo, zanje ne potrebujemo mednarodnih kreditov, so nam takoj na dosegu,
če le jasno uvidimo potrebo po njih in se zanje tudi iskreno in dosledno odločimo.
Amen.