Papež Frančišek med jutranjo sveto mašo: Gospod naj nam spremeni srce, da bomo postali
svetle osebe
VATIKAN (petek, 21. junij 2013, RV) – Prosimo Gospoda za milost novega srca,
ki bo znalo ljubiti in se ne bo pustilo speljati odvečnim zakladom. Tako je papež
Frančišek spodbudil zbrane pri jutranji sveti maši v Domu sv. Marte. Danes so to bili
zaposleni pri Papeškem svetu za razlago pravnih besedil, skupaj s predsednikom dikasterija
kardinalom Francescom Coccopaleriem, nato zaposleni v Upravi bazilike sv. Janeza v
Lateranu in skupina zaposlenih v Domu sv. Marte.
»Kjer je tvoj zaklad, tam
bo tudi tvoje srce.« Te Jezusove besede iz Matejevega evangelija je papež Frančišek
postavil v ospredje pri današnji jutranji pridigi. Pojasnjeval je, da je lov za edinim
zakladom, ki ga lahko vzamemo s sabo v življenje po življenju, razlog tega, da smo
kristjani. Pomembno je, da ne zamešamo zakladov. Obstajajo namreč 'tvegani zakladi',
ki zavajajo in jih moramo pustiti za sabo, to so zakladi, ki jih kopičimo tekom življenja
in ki so s smrtjo nični. Papež je dodal, da še nikoli ni videl, da bi za pogrebnim
sprevodom vozil selitveni kombi. A obstaja tudi zaklad, ki ga lahko vzamemo s sabo,
zaklad, ki nam ga nihče ne more ukrasti, ki ni tisto, kar si privarčeval zase, ampak
je tisto, kar si dal drugim. »Ta zaklad, ki smo ga dali drugim, to bomo odnesli
… Ljubezen, služenje, potrpežljivost, dobroto, nežnost – to so čudoviti zakladi
in te bomo odnesli, ostale ne,« je zatrdil papež Frančišek.
Zaklad, ki
je vreden v Božjih očeh, je tisti, ki se je že na zemlji nabiral za nebesa. Jezus
naredi še korak naprej in zaklad poveže s srcem, ustvari odnos med dvema točkama.
Kajti naše srce je nemirno, je zatrdil papež. Gospod ga je naredil takšnega zato,
da bi iskalo njega. »Gospod nas je naredil nemirne, da bi ga iskali, da bi ga našli,
da bi rasli. A če je naš zaklad takšen zaklad, ki ni blizu Gospodu,
ki ni od Gospoda, naše srce postane nemirno zaradi stvari, ki niso prave. Mnogi ljudje,
tudi mi smo nemirni.« Srce, ki želi samo kopičiti stvari, je utrujeno, nikoli
ni izpolnjeno, postane leno in brez ljubezni. »Razmislimo o tem, kakšno
je moje srce: je utrujeno srce, ki se želi le zaposlitvi s stvarmi, z dobrim bančnim
računom, s tem in onim; ali pa imam nemirno srce, ki vedno najbolj išče
stvari, ki jih ne more imeti, Gospodove stvari. Ta nemir srca je treba vedno
gojiti.«
Papež Frančišek je nadaljeval, da na tej točki Jezus spregovori
še o očesu, ki je simbol namena srca, je svetilka telesa. Srce, ki ljubi, razsvetljuje
telo, pokvarjeno srce pa bo telo naredilo temno. Od kontrasta med svetlobo in temo
je odvisno naše presojanje o stvareh. Na to kaže tudi dejstvo, da iz kamnitega srca,
ki je navezano na zemeljski zaklad, na 'egoistični zaklad', ki lahko postane tudi
'zaklad sovraštva', prihajajo vojne. »Vse te kamnite koščke srca
Gospod spremeni v človeške; s tistim nemirom, s tisto dobro tesnobo, ki nas
žene naprej, tako da iščemo njega in se mu pustimo iskati,« je zatrdil
papež Frančišek in sklenil z molitvijo: »Naj nam Gospod spremeni srce! Tako nas
bo rešil. Rešil nas bo zakladov, ki nam ne morejo pomagati pri srečevanju
z njim, pri služenju drugim; dal nam bo tudi luč, da bomo spoznavali
in sodili v skladu z resničnim zakladom: to je njegova resnica.Gospod naj
nam spremeni srce, da bi iskali resnični zaklad in tako postali svetle osebe
in ne osebe teme.«